Kultura Kultura

V FJK se po dvajsetih letih vrača Eros Ramazzotti

Mon, 14 Apr 2025 14:46:00 +0000

V FJK se bo po dvajsetih letih vrnil znani italijanski pevec Eros Ramazzotti. V sklopu svetovne turneje »Una storia importante«, ki jo bo 14. februarja prihodnjega leta 2026 začel v Parizu, bo v soboto, 6. junija 2026, nastopil na videmskem stadionu Bluenergy Stadium. Skupno bo obiskal 30 držav, nastopal bo v Italiji, Evropi, Severni Ameriki in Kanadi ter Latinski Ameriki. Videmski koncert bo uvedel turnejo po italijanskih stadionih. Svetovno turnejo pa bo 17. in 18. oktobra 2025 uvedel dogodek World tour gala première v areni Ziggo Dome v Amsterdamu.

Gre za enega najbolj priljubljenih in pomembnih italijanskih pevcev na svetovni ravni, saj je prodal več kot 80 milijonov plošč in so imele njegove pesmi več kot 9,3 milijarde pretočnih prenosov.

Vstopnice si bo moč zagotoviti že od srede, 16. aprila, ob 10. uri, na spletnem mestu ticketone.it.

Umrl latinskoameriški literarni velikan Mario Vargas Llosa

Mon, 14 Apr 2025 11:34:00 +0000

Perujski pisatelj in Nobelov nagrajenec (2010) Mario Vargas Llosa je včeraj (nedeljo, 13. aprila) umrl v perujski prestolnici Lima. Star je bil 89 let. Veljal je za enega največjih književnikov ne le Latinske Amerike, temveč tudi v svetovnem merilu.

Vargas Llosa je zaslovel z romanom Mesto in ščeneta iz leta 1962, v katerem je opisal izkušnje šolanja na vojaški gimnaziji. Velik del njegovega opusa je nastal pod vplivom njegovega doživljanja perujske družbe. Velik preobrat na njegovi pisateljski poti je bil premik k literarni moderni in postmoderni. Med temami, ki se jih je dotikal, so bila avtoritarna družba, zgodovina nasilnih režimov, erotika in upor posameznika.

Poleg Kolumbijca Gabriela Garcie Marqueza in Argentinca Julia Cortazarja je bil eden od velikanov latinskoameriškega literarnega buma v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Cenili so ga zaradi natančnega opisa družbene realnosti, a nekateri južnoameriški intelektualci so ga tudi kritizirali zaradi njegovih konservativnih stališč.

Njegova dela so bila prevedena v približno 30 jezikov, več jih je izšlo tudi v slovenščini.

Evropska umetniška plesna olimpijada! Naš cilj je navdušiti otroke in mladino za svet plesa in umetnosti, popularizirati balet in klasični ples kot visoko obliko kulture.

Barbra Drnač — Mon, 14 Apr 2025 03:39:00 +0000

Claudia Sovre se je pogovarjala z Evgenijo Trofimchuk – Vedo, predsednico Balkanske zveze s centrom v Beogradu, Co. Ustanoviteljico in podpredsednico Svetovne umetniške in plesne zveze WADA v Moskvi, predsednico Mednarodnega odbora za plesne kvalifikacije za umetnost, kulturo, izobraževanje in šport v Sofiji, ustanoviteljico Bolgarske plesne organizacije (Sofia 2003), mednarodno sodnico za različici IDO & WADA, baletno mojstrico, mojstrico plesne koreografije in kulturno manegerko.

Draga Evgenija. Glede na to, da sva se tokom priprav na naš novi projekt že kar spoprijateljili, te bom naslavljala kar s ‘ti’. Že nekaj časa spremljam tvoje umetniško delovanje v plesu na socialnih omrežjih in resnično me veseli, da si se odločila vanj vključiti tudi Slovenijo. 3. maja se bo namreč na odru Španskih borcev prvič odvila Evropska umetniška plesna olimpijada v tvoji organizaciji. Za začetek nam povej kaj več o sebi. Kako se je začela tvoja umetniška pot in kako te je ta vodila v organizacijo tako obsežnih in tudi prestižnih umetniških mednarodnih projektov na področju baleta in plesa?
Moja profesionalna pot predstavlja sintezo odra, izobraževanja in mednarodnih kulturnih povezav. Po zaključku šolanja na baletnem oddelku na Umetniškem Konservatoriju v domačem mestu Norilsk sem nadaljevala študij pri legendarnem profesorju Nikolaju Gromovu, učencu A. J. Vaganove v Sankt Peterburgu. Hvaležna sem, da je bila moja plesna pot vedno zanimiva in bogata, polna odrskih čustev na številnih turnejah, kjer so bile naše baletne predstave večkrat nagrajene z ovacijami publike. Imam štiri visokošolske izobrazbe, vsaka od njih je dodala temeljni kamen za to, kar počnem danes. Dve magistrski diplomi sem pridobila v Moskvi: iz smeri ‘Umetnost koreografa’ in ‘Menegment v kulturni sferi’. Drugi dve magistrski diplomi sem zaključila v Bolgariji: Baletna režija na Akademiji za glasbo, ples in likovno umetnost v Plovdivu ter Diplomacija na NBU v Sofiji. Vsa ta znanja so poglobila moje razumevanje odra in v meni razvila sposobnost oblikovanja strateških mednarodnih projektov. Z njimi resnično želim pomagati mladim talentom k prepoznavnosti, da se uveljavijo in najdejo svoje mesto v svetu umetnosti. Sem rojena v Rusiji, kasneje sem živela in se izobraževala v Bolgariji, s katero se še vedno tesno povezana, trenutno pa živim v Beogradu v Srbiji, od koder organiziram in vodim mnoge umetniško kulturne dogodke, tako da se počutim precej internacionalno.

Evgenija Trofimchuk – Veda in avtorica intervjuja Claudia Sovre.

Kdaj in kje si organizirala prvo Umetniško plesno olimpijado?
Ta projekt je zaživel 3. novembra 2016 v Beogradu, od koder sem ga kmalu popeljala v druga mesta in države.
Katera mesta in države gostijo Umetniške plesne Olimpijade in festivale Balkanske zveze?
Naši projekti se odvijajo v vodilnih gledaliških in kulturnih ustanovah jugovzhodne Evrope. Naj naštejem dogodke, ki se bodo odvili v bližnji prihodnosti:
Slovenija: Center kulture Španski Borci v Ljubljani, Evropska olimpijada baleta in plesa 3. maja 2025, Bolgarija: Državna opera Burgas: Mednarodna Art Olimpijada baleta in plesa, 15. junija 2025, Mednarodno baletno tekmovanje SARA-NORA PRIMA, 5.–12. julija 2025, Poletna akademija SARA-NORA MASTER, 5.–13. julija 2025, Opera Stara Zagora. Nacionalna in mednarodna tekmovanja: Grčija: Gledališče Koloseon v Solunu, Kontinentalna olimpijada 17.–18. maja 2025, Srbija: Teater Opere Madlenianum v Beogradu, Balkanska olimpijada novembra 2025, Narodno gledališče v Nišu, Balkanska olimpijada 5. aprila 2025, Poletni amfiteater Vrelo v Sokobanji, Sokobanja Dance Fest 31. maja – 1. junija 2025. Izbiramo prizorišča, kjer vlada spoštovanje do odra in umetnika, kjer lahko otroci in vsi sodelujoči občutijo, da so del pristnega gledališkega prostora. Posebej se veselim, da bo projekt prvič zaživel tudi v Sloveniji, Ljubljani.

Kdo sestavlja žirijo vaših projektov in kako oblikujete koncept tekmovanj?
Za nas je izjemno pomembno, da otroci in mladina nastopajo pred pravimi strokovnjaki, ne naključnimi osebami. Zato v vseh projektih, bodisi olimpijadah ali tekmovanju SARA-NORA PRIMA, žirijo sestavljajo baletni mojstri, pedagogi, koreografi, umetniški vodje in direktorji gledališč. Redno vabimo priznane mojstre, kot so Konstantin Kostjukov Narodno gledališče Beograd, Sara-Nora Krăsteva, Sofijska opera in balet, Kristina Čučanova, solistka Sofijske opere, Kostas Kafantaris, direktor Baletne šole v Solunu, Grčija, Silvija Tomova, baletna direktorica Opere Stara Zagora, – Marta Petkova, aktualna prima-balerina in baletna direktorica Sofijske opere – Ana Pavlović, prima-balerina in baletna direktorica Narodnega gledališča v Beogradu. In še veliko drugih uglednih imen v svetu baleta in plesa.
Z velikim veseljem sporočam, da bo 3. maja na Evropsko olimpijado baleta in plesa v Ljubljano prišla Ana Pavlović. Njena udeležba je velik dogodek, saj ni le izjemna umetnica, temveč tudi izjemna pedagoginja, ki zna prepoznati potencial v vsakem mladem plesalcu. Prav tako smo uspeli povabiti v žirijo dolgoletnega predsednika Društva baletnih umetnikov Slovenije Tomaža Rodeta, ki ima za seboj aktivno in bogato solistično baletno kariero ter vas, draga Claudia Sovre, pedagoginjo, baletno mojstrico, koreografinjo ter ustanoviteljico in hkrati vodjo svoje novo-odprte baletne šole Balet Pizzicato, ki je začela z delovanjem v lanski sezoni v Lescah, naslednje šolsko leto odpira svoja vrata tudi v v čudoviti dvorani Katja Dance Studio Ljubljani. Ponosni smo, da v žiriji sodelujejo strokovnjaki, ki ne le ocenjujejo, temveč tudi navdihujejo.
Naš koncept je združevanje odra, izobraževanja in priznanja. Poleg tekmovalnih nastopov vedno organiziramo mojstrske tečaje, ustvarjalna srečanja in izobraževalne sklope. Tekmovanje ni le ocenjevanje, temveč tudi pot k rasti. Želimo, da vsak udeleženec in pedagog začuti, da je njihovo delo pomembno, cenjeno in spoštovano.

Z vodjo baletnega oddelka na Konservatoriju za glasbo in balet Heleno Krieger.

Kakšno poslanstvo imajo projekti Balkanske zveze?
Glavno poslanstvo teh projektov je podpora mladim plesalcem, razvoj kakovostnega izobraževanja na področju plesa in ustvarjanje profesionalnih poti razvoja. Organiziramo ne le tekmovanja, temveč celovite izobraževalne in odrske platforme. Naš cilj je navdušiti otroke in mladino za svet plesa in umetnosti, popularizirati balet in klasični ples kot visoko obliko kulture. Verjamemo, da lahko vsak otrok uresniči svoje sanje, stopi na pravi oder in začuti, da je del čudovitega, navdihujočega sveta umetnosti. Za nas ples in balet nista zgolj zabava. Sta umetnost, ki nosi sporočilo, ljubezen, srečo in radost. In če je vsaj en otrok po našem festivalu začel verjeti vase in čutiti, da ga umetnost potrebuje, potem vemo, da delamo prav.
Kako so vsi ti projekti povezani s profesionalnim tekmovanjem SARA-NORA PRIMA?
SARA-NORA PRIMA predstavlja vrhunec celotnega sistema v baletnem smislu. Gre za profesionalno mednarodno baletno tekmovanje, v katerem žirijo sestavlja deset baletnih mojstrov in direktorjev nacionalnih gledališč. Poslanstvo tekmovanja je pomagati učencem baleta in mladim profesionalcem najti svojo pot, ki jih bo popeljala na profesionalni oder. Zmagovalci Balkanskih in Evropskih olimpijad prejmejo povabila za sodelovanje na SARA-NORA PRIMA, kjer jih lahko vidijo prav tisti ljudje, ki odločajo o avdicijah in sprejemih v različne baletne ansamble velikih gledališč. To je edinstvena priložnost — iz dvorane v baletni šoli neposredno na oder profesionalnega gledališča.

Kako je sploh prišlo do tega projekta in kaj podrobneje predstavlja?
Tekmovanje SARA-NORA PRIMA je naš avtorski projekt, ustvarjen kot sodobnejša in naprednejša oblika klasičnega baletnega tekmovanja in je na nek način nasledilo legendarno tekmovanje v Varni, ki je žal izzvenelo. Skupaj z mojo so-študetnko v času študija baletne režije, Saro-Noro Krăstevo, znano bolgarsko prima-balerino in brez pretiravanja najbolj vztrajno baletno direktorico Sofijske opere (že 13 let v tej funkciji), sva ustvarili tekmovanje, ki odraža aktualne razmere in potrebe mladih umetnikov. Sara-Nora je kot reformatorica dosegla zgodovinske spremembe v bolgarski baletni umetnosti: štirikrat je osebno sprožila in skozi bolgarski parlament spravila spremembe zakonov za zaščito baletnih umetnikov. Najpomembnejša med njimi je izenačitev dela baletnih umetnikov s težkim fizičnim delom, kot je delo v rudniku. Zahvaljujoč temu lahko umetniki uradno odidejo v pokoj že pri 43 letih, z dostojnim zavarovanjem in pravico do prekvalifikacije v vlogo koreografa, režiserja ali baletnega mojstra / asistenta. To je pomemben precedens, na katerega smo ponosni. S podporo Ministrstva za kulturo sva tako skupaj ustvarili tekmovanje SARA-NORA PRIMA kot odskočno desko, potrebno baletnim plesalcem za vstop v profesionalno življenje. Tekmovalcem ponuja ne le oder, temveč tudi podporne informacije in možnosti za izgradnjo kariere v baletu, ob zavedanju, da je njihovo delo spoštovano in zakonsko zaščiteno. Sara-Nora Krăsteva je z razlogom zapisana v zgodovino bolgarskega baleta. Zato je bila tudi moja ideja poimenovati organizacijo in tekmovanje po njej povsem spontana. SARA-NORA ni zgolj ime. Je simbol poti talentirane in vztrajne osebe, ki je zgradila svojo kariero od učenke baleta, prima-balerine in vse do direktorice, ki skrbi za svoje kolege in jih ščiti na državni ravni. Za mlado generacijo je njeno ime navdih, moč in vera v svoje poslanstvo. Več o tekmovanju SARA-NORA PRIMA pa na naši spletni strani www.saranoraprima.org

Kdo se lahko udeleži Evropske olimpijade 3. maja v Ljubljani, kakšna priznanja in nagrade lahko plesalci pričakujejo?
Udeležijo se je lahko plesalci različnih plesnih šol, studiev in centrov, skratka, otroci, mladostniki, študentje oziroma umetniki vseh plesnih zvrsti in starosti, od klasičnega baleta do sodobnega plesa in jazza ter drugih plesnih zvrsti. Udeleženci bodo prejeli diplome, nagrade, nastopili bodo na pravem gledališkem odru, imeli bodo mojstrske tečaje, gala koncert, predvsem pa pozornost in navdih s strani strokovne žirije.
Poseben poudarek dajemo tudi priznanju vlogi pedagogov in koreografov, ki ustvarjajo temelje, navdihujejo in vodijo mlade talente. Zato v okviru naših projektov posebne nagrade namenjamo prav njim in s tem izrazimo hvaležnost za njihovo delo, talent in predanost umetnosti. To ni le tekmovanje, to je korak k uresničitvi sanj. Podrobne informacije na www.danceolympiad.org

Kakšne v katerih starostnih skupinah in v kakšnih formacijah lahko plesalci tekmujejo?
Prijavijo se lahko v skupinah: Baby 3-5 let, Kids 6-8 let, Children 9-11 let, Juniors 12-15 let, Adults 1 od16 let dalje, Adults 2 od 20 let, Seniors od 40 let dalje in Grand Seniors od 50 dalje. Številčno pa se nastopajoči lahko prijavijo kot: solo, duo, trio, mala skupina 4-7 oseb, formacija 8-24 oseb, produkcija od 24 oseb, mešana formacija 4-12 oseb (brez starostne omejitve), mini produkcija 8-24 oseb & več (brez starostne omejitve). Veselimo se prav vseh, ki sanjajo o svojem odrskem nastopu in verjamemo, da lahko vsak najde mesto na naši Umetniški plesni olimpijadi.

Poučevala bo tudi Claudia Sovre.

Povejte nam več o mojstrskih tečajih, ki bodo organizirani v okviru Evropske Art Olimpijade v Ljubljani. Katerim plesnim zvrstem in starostnim skupinam so namenjeni?
Udeležencem smo pripravili bogat izobraževalni program z mojstrskimi tečaji priznanih umetnikov klasičnega in sodobnega plesa. Mojstrske tečaje iz klasičnega baleta bodo vodili: Ana Pavlović, baletna direktorica Narodnega gledališča v Beogradu, Claudia Sovre, nekdanja asistentka koreografa v SNG Opera in balet Ljubljana in Katarina Milinković, pedagoginja klasičnega baleta na Državni baletni šoli Dimitrija Parlića. Sodobni ples bodo predstavljali: plesni pedagog z Inštituta za plesno umetnost v Beogradu, in plesni pedagog iz plesnega centra Bolero, imena bodo objavljena kmalu. Mojstrski tečaji so odprti za udeležence vseh starostnih skupin in nivojev znanja, od začetnikov do naprednih plesalcev. To je odlična priložnost za strokovno rast, izmenjavo izkušenj in navdih v družbi vrhunskih umetnikov.

V žiriji bo tudi Tomaž Rode, predsednik DBUS.

Udeležence plesne olimpijade pa čakajo tudi privlačne nagrade, kajne?
Seveda. Predanost naših najboljših plesalcev in koreografov bo tudi nagrajena z različnimi privlačnimi certifikati, štipendijami ali celo študijem. Žirija bo podelila Veliko nagrado – trofejo zmagovalcu, ki s tem pridobi pravico do sodelovanja (s popustom ali brezplačno) na Kontinentalni Art Olimpijadi FINAL v Solunu, 17.–18. maja 2025 in Mednarodni Art Olimpijadi v Državni operi Burgas, 15. junija 2025. Posebna BALETNA nagrada predstavlja Certifikat (-25%) za profesionalno baletno tekmovanje SARA-NORA PRIMA 2025 v Državni operi Burgas (7.–12. julij 2025) in Certifikat (-25%) za SARA-NORA MASTER Akademijo (5.–13. julij 2025).
Društvo Baletnih umetnikov Slovenije bo podelilo nekaj nagrad za Mednarodni poletni baletni tabor DANC’S 2025, ki se odvija na slovenski obali, v Portorožu: 3x sodelovanje v predstavah in brezplačna udeležba v nadaljevalni & profesionalni delavnici, 1x brezplačna udeležba v osnovnem naprednem tečaju in 2x 50% popust na kotizacijo v osnovnem naprednem tečaju. DANC’S poteka med 28.7. – 9.8. 2025, za sodelujoče v predstavah pa od 18.7. – 10.8.2025. V vseh primerih nagrajenci sami krijejo stroške bivanja in prehrane. https://dancs-piran.com/slo/ . Claudia Sovre podarja nekaj brezplačnih treningov v njeni baletni šoli Balet Pizzicato v Lescah ali Ljubljani https://balet-sovre.si/ in za Open Class, ki bo potekal v Katja Dance Studio v soboto 24. maja https://www.katjadancecompany.com/event-details/open-class-z-mojimi-baletnimi-koraki-in-s-claudio-sovre
Štipendije za popolnoma brezplačno šolanje (7 dni) dodeljujejo: Baletna šola Kostasa Kafantarisa, Solun, Inštitut za Umetniški ples v Beogradu, Državna baletna šola Dimitrije Parlić Pančevo in Zveza baletnih umetnikov Srbije.
Najboljši koreografi z absolutno oceno se bodo lahko brezplačno udeležili študija po individualnem programu v Moskvi in Sankt Peterburgu: RGU im. Kosigina, Inštitut za slovansko kulturo in RGPU univerza im. Hercena.
Kakšno je torej vaše sporočilo plesalcem v Sloveniji in širše v zvezi s plesom, umetnostjo in našim premiernim dogodkom v Sloveniji?
Dragi plesalci, umetniki in ljubitelji plesne umetnosti, balet in plesna umetnost sta jezik duše, most med kulturami in način, kako izraziti tisto, česar ni mogoče povedati z besedami. Naš prihajajoči projekt EVROPSKE ART OLIMPIJADE v Sloveniji ni zgolj tekmovanje, temveč navdihujoč prostor, kjer se lahko vsak izrazi, najde somišljenike in deli svojo strast do umetnosti. Vabim vas, da se dogodka udeležite z odprtim srcem – kot praznika lepote, talenta in enotnosti. Naj to doživetje postane nova stopnja na vaši ustvarjalni poti in vam podari nepozabna doživetja.
Naj se na koncu zahvalim tudi jaz za zaupanje in povabilo k sodelovanju kot članica komisije in vodjo mojstrskega tečaja v Španskih borcih – se že veselim. Se vidimo 3. maja v Španskih borcih, polni plesnega elana!

Manca Langus in Eva Skledar. Ritualna plesna predstava Iniciacija življenja je zelo posebna, ker so ženske prvič v življenju stopile na oder in si dovolile biti videne v svoji ženskosti, v svoji moči, nemoči, v svoji surovosti!

Barbra Drnač — Sun, 13 Apr 2025 06:40:43 +0000

Skupaj s prijateljico Evo Skledar sva lani jeseni skreirali ritualno-plesno predstavo Iniciacija življenja. Za ženske sva odprli 6-tedenski ritualno-plesni program, kjer smo se vsak vikend 6 tednov v soboto in nedeljo dobivale. Vzporedno s programom v katerem sva za ženske pripravili vaje, prakse, rituale sva skreirali še predstavo. Predstava se je lani novembra odvila v SitiTeatru in bila razprodana, hkrati pa prejela neverjetno lepe odzive.

Zakaj je predstava tako posebna? Ker sva odprli program za vse ženske, brez potrebe po tem, da imajo plesno predznanje. Prav zato je bila predstava tako posebna, ker so ženske prvič v življenju stopile na oder in si dovolile biti videne v svoji ženskosti, v svoji moči, nemoči, v svoji surovosti. In tudi ljudje so bili tako ganjeni, ko so videli stati ženske z nepopolnim plesnim znanjem na odru. Kako krasno.

Iniciacija življenja te povabi, da začutiš zgodbo vseh žensk. Mene, tebe, nas.
Divje plešemo v užitku in z lučjo svetimo na sence, užitek in bolečino. Krvavimo kot daritev Zemlji, v globoki hvaležnosti in preko tega poglabljamo sveto vez s svojimi predniki. Vstopamo v globoko čutenje svojega prvinskega telesa, prebujamo surovo moč, ki nas napaja. Druga z drugo delimo svojo krono modrosti in skupaj tkemo ritualno sestrstvo, v katerem se prepletajo naša srca, telesa in duše.

(foto: Neja Kalan)

Najina ritualno-plesna šola Kahani Cosmica je sveti prostor, kjer se ženske vračamo k sebi, k svojemu polnemu izrazu skozi ples, rituale in močno sestrstvo. Je prostor, kjer častimo lepoto in čarobnost življenja, kjer hkrati sobivata smrt in kreacija, preplet koncev in novih začetkov. V tem prostoru se prepletata in uravnotežata ženska in moška energija v nas, v nenehnem plesu harmonije, svete unije. Skupaj si dovolimo pripovedovati zgodbe Življenja in Vesolja, ki nas prežemajo in tečejo skozi nas s takšno Življenjsko močjo kot slapovi. Zgodbe, ki jih vsak mesec vračamo materi Zemlji, prežete z našo krvjo, s svetim darom. Zgodbe, s katerimi zdravimo ena drugo – preprosto zato, ker si jih dovolimo deliti ena z drugo. (vabita na ogled predstave Inciacija življenja avtorici in koreografinji predstave: Manca Langus in Eva Skledar. Plesalke: Kimi Turk, Karolina Mrak, Mojca Melinc, Klara Vrabec, Janja Vrannek, Neža Belak, Andreja Benedejčič in seveda avtorici Eva Skledar in Manca Langus. Ekipa vas čaka v soboto, 19.4. ob 19.00 v SitiTeatru v Ljubljani. Vstopnice na https://www.sititeater.si/)

»Križaj ga!«

noreply@blogger.com (MILENA MIKLAVČIČ) — Sun, 13 Apr 2025 06:32:00 +0000

Velika noč nam vsako leto, rečeno zelo zelo ''ljudsko'' - prinaša vonj po potici, pirhe in prvo pomladno cvetje tako v naravi, kot na vrtovih, no in tudi na oltarjih naših cerkva. Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik, ker takrat praznujemo največji čudež, ki predstavlja temelj naše vere, to je vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih. Letos bo to 20. aprila.

Velika noč je praznik veselja in upanja. Veselje kristjani izražamo z vzklikom aleluja, ki izhaja iz hebrejskih besed hallelu in Yah, kar pomeni: slavite Jahveja, to je Boga.

A to je tisti, kako naj rečem, lepši del Velike noči.

Zame osebno je – glede na to, kar se dogaja pri nas in tudi v svetu- v nebo vpijoč tisti del Velike noči, ko naščuvane množice kričijo:«Križaj ga!« Se ob tem kričanju tudi vam prebudijo asociacije?

Duhovniki in farizeji so skrbno gradili nasprotovanje Jezusu. Najprej po tiho, nato pa vedno glasneje. Vedeli so, kako deluje množica. Uporabili so natanko to, kar danes imenujemo množična psihologija – čustva, govorice, delne resnice. Množica redko razmišlja z lastno glavo. Množica ima v sebi krdelni nagon, zato sledi in ne razmišlja.

Ko nekdo zakriči, se drugi hitro pridružijo – ne zato, ker bi vedeli, za kaj gre, temveč zato, ker se v tropu počutijo bolj varne? Zdi se jim bolje, da so ''skriti'' med tisočerimi glavami večine kot tvegati izobčenje. Zato so bili v množici, ki se je drla ''Križaj ga!'' tudi takšni, ki so po tihem verjeli Jezusu, a so se raje potuhnili in celo kričali z ostalimi. Da ne izpadejo »drugačni«. Vas tudi to na kaj spominja?

Fenomen »Križaj ga!« je še kako živ tudi danes, z njim se, žal, od blizu soočamo tudi v Sloveniji, tudi na socialnih omrežjih, tudi v politiki in v družbenih razpravah.

Če se spet vrnem k Jezusu. Nekateri ''opravičujejo'' ravnanje slepe, zavedene in kričeče množice s tem, da pravijo, da pač Jezus ni izpolnil njihovih pričakovanj. Ljudje so želeli političnega rešitelja, nekoga, ki bo premagal Rim. Namesto tega so dobili moža, ki je govoril o ljubezni, odpuščanju, o »kraljestvu, ki pa ne bo iz tega sveta«.

Množica, ki se počuti prevarana, hitro nasede na ščuvanje. Lahko postane celo nevarna, če jih tisti, ki ščuvajo dobro plačajo. (kolesarji). Če naščuvane za povrh še dobro podmažeš, je do širjenja sovraštva le še korak. Spomnite se samo na povojne poboje in na kosti, ki jih oblast še zmeraj ne dovoli pokopati…

Ko nekoga prikažemo kot grožnjo, kot »bogokletnega«, kot ''zajedavca in parazita'', kot ''janšista'', ga nehote razčlovečimo. Ni več oseba z obrazom, z družino, z ranljivostjo – iz njega ustvarimo ''simbol sovraštva''. In takemu simbolu je lažje soditi. Lažje je vanj vreči kamen ali meriti s puško.

Tudi danes se to dogaja.

Najprej nekoga označimo za »janšista« in »fašista«, kar postane za množico z opranimi glavami sprejemljivo, da se ga utiša, izključi, poniža, odstrani ali celo strpa v zapor. Tako deluje mehanizem, ki se je nekoč, davno je že od tega, začel z dobro znanim kričanjem naščuvane množice: »Križaj ga!«

Razdeljenost slovenskega naroda je rak rana družbe. Tisti, ki nas delijo, so glasni, organizirani in sistematični, saj so na svojo stran pridobili vse vzvode oblasti, tudi tiste, ki imajo nalogo, da ''kontrolirajo'', kaj oblast počne. Žal tudi ''jukebox medije''.

Že Danilo Türk se je nekoč- in to na zelo ohol način- znebil svoje ''polikane maske'' ter z glasno besedo, z obilo zaničljivih poudarkov, ljudstvo razdelil na prvorazredne in drugorazredne.

Aktualni predsednik, ki so mu volivci podarili neomejeno oblast, pa ni ostal pri besedah. Tiste, ki ga ne podpirajo, zmerja s paraziti in janšisti. Ljudje, ki niso ''naši'', izgubljajo službe tako v javni upravi, medijih, celo v policiji. Ne zaradi nesposobnosti, ampak zaradi »napačnega mišljenja«. V javnosti je včeraj zaokrožila že spisana sodba za Janeza Janšo. Zakaj so jo spisali? Zato, ker lahko! Zato, ker vedo, da so množico že do te mere naščuvali, da bo tiho, če pribijejo na križ kogarkoli od tistih, ki jim stoji na poti!.

Zgodba o križanju Jezusa se žal ni končala na Kalvariji. Še vedno se piše. Danes morda brez žebljev in trnja, a z izključevanjem, sramotenjem, izbrisom in nasiljem druge vrste. In množica, tista strašljiva množica, ki ne razmišlja, ki se le odziva, kriči:«Križaj ga!« dopušča, da se dan za dnem teptajo človekove pravice, demokracija, svoboda in moralne vrednote.

Tega ne pišem kot kakšen prerok. Nisem brez greha, tako kot nihče ni. A vem, da je molk včasih nekaj najhujšega, kar si kakšen narod izbere.

Ta molk omogoča tiranom, da počnejo, kar hočejo. Tudi v škodo ljudstva, ki jim slepo verjame in jim slepo sledi. Zgodovina nas uči, da je takrat, ko se narod vseeno prebudi in spozna, kako je bil naplahtan, že prepozno.

PS o Pilatu, ki si umiva roke, pa kdaj drugič.

Preplet usod povezuje Ivano-Frankivsk z Goricama

Fri, 11 Apr 2025 10:58:00 +0000

Dodekalogija 1972-1983 je gledališki podvig slovenskega režiserja Tomija Jenežiča in osrednji gledališki projekt evropske prestolnice kulture GO! 2025. Transegeneracijska družinska fikcija je pod naslov skupnega niza dvanajstih gledaliških dogodkov, ki so že ali še bodo vsak mesec zaživeli v Novi Gorici, Ljubljani, po Sloveniji in Evropi. Avtor in režiser, ki se je na evropskem nivoju uveljavil s pripovednim gledališčem, jih je postavil med leto svojega rojstva, 1972, in leto 1983. Vsaka njegova predstava torej nosi naslov po eni letnici.

Ukrajinski vojaki na Goriškem

Dodekalogija se bo danes (11. aprila) ob 17.30 nadaljevala na malem odru SNG Nova Gorica z ukrajinsko predstavo 1975. Gre za gostovanje, saj je odrski dogodek nastal že lani v produkciji Akademskega dramskega gledališča Ivana Franka iz Ivano-Frankivska v Ukrajini. Odrska pripoved, ki računa na enajst igralcev, bo tokrat v središče postavila vezi med nekoč avstro-ogrskim mestom Ivano-Frankivskom in Gorico.

Ukrajinski vojaki so se namreč med prvo svetovno vojno borili na Goriškem, italijanski in slovenski pa v ukrajinskem mestu. Triurna predstava (ponovitve do nedelje) bo v ukrajinščini z italijanskimi, angleškimi in slovenskimi nadnapisi. Gostujoče predstave Dodekalogije, vse so delo Tomija Janežiča, po Evropi žanjejo uspeh. Drevišnja predstava 1975 je bila nominirana za najvišja gledališka priznanja v Ukrajini.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku

Knjižni molj sprašuje: LIDIJA PIRC

Uredništvo KMCS — Fri, 11 Apr 2025 09:34:51 +0000

Foto: Andraž Gregorič

Se lahko na kratko predstavite?

Sem v prvi vrsti korektna oseba čistega srca in čiste vesti. To je v današnjem materialističnem svetu redkost. Ker se ukvarjam z radiestezijo, opažam vse drobne nianse
notranjega doživljanja. Raje imam manj in to bolj kvalitetno.
Ponosna sem, da sem vse stvari v življenju, tudi slabe, obrnila v pozitivo. Brez trpljenja ne bi bili to, kar smo. Nekorektni ljudje v življenju so največji učitelji.
Vesela sem, da sem mati dveh krasnih sinov in da sem skozi učiteljevanje spoznala mnogo čudovitih mladih ljudi.
Učimo se in rastemo vse življenje. Umetnost je prava hrana za srce in dušo. Ko ustvarjam, rišem intuitivne fraktalne risbe in pišem fonetični healing, pozabim na cel svet in se poglobim v podzavest in čutim stik z notranjimi vodniki.

Ali verjamete v umetnost? Če da, zakaj, in če ne, zakaj?

Verjamem, da umetnost zdravi.
Ko so vse zunanje potrebe zadovoljene, se pojavi prav tako prvinska povezava s stikom do razvijanja svojega notranjega sveta. Kdor tega nima, je čustveno reven in podhranjen. Vse okoli nas je narava ustvarila tako, da je estetsko, harmonično in v ravnovesju. Umetnost je vsekakor tista, ki nas nahrani notranje in jo naša podzavest vsrkava, pretvarja v razumliv jezik, nam daje odgovore, pa če to hočemo ali ne.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd., ima leposlovno ustvarjanje, na osebni ravni avtorja/-ice (tj. z osebne perspektive avtorja)?

Leposlovno ustvarjanje je višja notranja vrednota, ki nas drži pokonci v razburkanem morju vsakdanjosti.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd., ima leposlovno ustvarjanje, na širši družbeni ravni (tj. s širše družbene perspektive)?

Leposlovje je podstat vsake družbe in kulture kot take. Brez umetnosti izginemo iz zemljevida. Pomeni, da smo živi, da pišemo, beremo, ustvarjamo in ohranjamo sporočila našim zanamcem.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel kulture (v širšem pomenu te besede)?

Kultura je vedenje in obnašanje človeka. Kako se oblači, kako se prehranjuje, kakšne rituale ima, v katere kultrune ustanove hodi, kaj bere, posluša, kako se izraža, kako se vede v odnosu so sočloveka, kakšne vrednote ima. Kultura je način življenja ali Zeitgeist.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel umetnosti nasploh?

Osnovni namen je, da sebi in drugim nastavlja ogledalo. Da je namenjena bralcem, gledalcem, torej ni v vakuumu in sama sebi namen.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel leposlovne umetnosti?

Ohranja bralno kulturo in pismenost na neki ravni. Brez branja, pisanja, ustvarjanja človekovi nevroni atrofirajo. Raven IQ in EQ pade.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega leposlovnega bralstva o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

Da smo neke ekscentrične osebnosti. Da bralci niso tako talentirani. Talentiran je lahko vsak, ki začne negovati svoje notranje doživljanje. Vsi ustvarjalci imamo ravno take probleme, kot vsi drugi, znamo samo dostopno povedati. Jaz berem vsak dan in ta dar negujem.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega ljudstva oz. prebivalstva RS o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

Da nismo tako dobri, kot so pisci iz tujine. Kar ni res. Ne moreš biti prerok v rodnem kraju. Da je vse uvoženo vedno bolje.
Da se nam lepo godi, ker lahko poleg službe še pišemo.

Katerim osnovnim etičnim vodilom naj pri svojem leposlovnem ustvarjanju sledi avtor/-ica?

Vsak pozna sebe in ima edinstveno življenjsko izkušnjo. Kot tak naj sledi svoji intuiciji.

Ali in če da, kako se naj v leposlovnem delu odraža ‘družbena soodgovornost’ avtorja/-ice?

Seveda je avtor družbeno soodgovoren. S tem, da je povedal na glas, kar si drugi ne upajo ali ne znajo, je ranljiv in izpostavljen. Ustvarja svoje biopolje/mikropolje bralcev in edinstven pogled na svet.

Kako se pripravite na pisanje, ali čakate na navdih ali ga kako izvabite, in če, potem me zanima, na kakšen način vam to uspe?

Treba je biti v stiku sam s sabo, največkrat je to osamljeno delo. In rutina, usedeš se in začneš pisati, tudi če ni dobro, napišeš. Kasneje prebereš s kritično distanco in ponovno ovrednotiš. Če rezonira s tabo, gre naprej. če ne, opustiš. Slediš notranjemu vzgibu, nastaviš se na določeno frekvenco. V ezoteriki se temu reče, da te čuvar praga spusti naprej v Akaške zapise.

Ste odprti za predloge urednikov, recenzentov, ali je vaša umetniška vizija zaključena ko delo zaključite?

To je stvar pogajanja. Sem en otoček v morju in sprejemam obiskovalce. Seveda.
Kritiki tudi sami pišejo, odvisno iz katerega zornega kota, ali iz srca ali iz analitičnega uma.
Včasih se tudi ne popušča, če človek tako čuti. Tu ni znanstvenega grafa ali enoznačnega odgovora. Ker ga ne more biti.

Kaj je vaš namen kot avtor, kakšne občutke ali reakcije želite izzvati iz bralcev?

To ni moj prvenstveni namen. Pišem, ar čutim, s tem se ne obremenjujem. Bralec je spet otok vsak zase. Če želi, lahko vzame kaj iz mojega sveta.

Jemljete pisanje kot delo, hobi ali kaj drugega?

Trenutno vsi vemo, koliko je umetnost cenjena. Nič. Pišem za hobi, ker s tem ne morem preživeti. Če mi pa uspe, bi pa seveda z veseljem samo pisala.

Kdaj je knjiga zaključena?

Knjiga je zaključena, ko ti srce to pove ali intuicija. Jaz ne zidam tako kot zidar.

Kakšen je vaš postopek pisanja?

Narišem intuitivno fraktalno risbo, jo gledam in naenkrat mi spregovori. To potem spravim v poezijo.

Kakšno je pri vas razmerje med idejo in rokodelstvom?

Ideja je neka osnova, ki j je potrebno naprej razvijati. Tudi lesar obdeluje les v končni izdelek. Vse rabi svoj čas, tudi kanaliziranje podzavesti v ljudski jezik.

Petdeset minut izredne glasbe

Fri, 11 Apr 2025 09:30:00 +0000

Skupina Black Rebel Motorcycle Club je že vrsto let ena od vidnih predstavnic posebne vrste garažnega roka, pomešanega s psihedeličnimi melodijami in shoegaze distorzijami kitar. Že od daljnega leta 2001, ko je zagledal luč istoimenski prvenec, je sound benda označevala izredna rokerska energija, s stalno prisotnim kančkom melanholije. Danes pa bomo postavili v ospredje drugačen album. Pred dvajsetimi leti je namreč izšel akustični glasbeni biser Howl.

Skupino Black Rebel Motorcycle Club sta leta 1998 v San Franciscu ustanovila pevec in kitarist Peter Hayes ter pevec in basist Robert Levon Been. Z bobnarjem Nickom Jagom je bend leta 2001 prodrl na svetovno glasbeno sceno s prvencem Black Rebel Motorcycle Club. Ime zasedbe se nanaša na film iz petdesetih The Wild One, v katerem je nastopal znameniti Marlon Brando.

Prvenec in naslednji album Take Them On, On Your Own so karakterizirali garažni in trdi rok ritmi. Leta 2005 je izšla tretja plošča Howl, s popolnoma novim soundom, saj je skoraj v celoti akustična in polna bluz, country in gospel komadov. Sledila sta še albuma Baby 81 in The Effect of 333 ter nato še zamenjava bobnarja. Leta 2009 je namreč Jaga zamenjala bobnarka Leah Shapiro. Z njo je bend izdal še ploščka Beat The Devil’s Tattoo in Specter at The Feast, leta 2018 pa še zadnjo ploščo Wrong Creatures.

A vrnimo se v leto 2005 in privoščimo si album Howl. Black Rebel Motorcycle Club so dve leti prej izdali plošček Take Them On, On Your Own, ki je nekatere oboževalce po imenitnem prvencu iz leta 2001 rahlo razočaral. Pričakovanje za nov, tretji album je bilo zato veliko. Kalifornijski trio pa je vse presenetil in se odločil za skoraj v celoti akustični plošček. Štirinajst komadov za malo več kot petdeset minut izredne glasbe. Dobro se spomnim, ko sem po radiu slišal prvi single Shuffle Your Feet. Benda nisem poznal, komad pa me je s svojim gospel-bluzom spravil v dobro voljo. Kmalu nato sem si nabavil še prvi dve plošči in skupini začel vneto slediti tudi v živo. Drugi single album je morda še boljši od prvega. Ain’t No Easy Way Out je country-western koračnica, ki poslušalca v hipu spravi na noge.

Tretji single Weight Of The World še najbolj spominja na prejšnje bendove komade. Gre za prijetno, melanholično balado. Pesem, ki daje plošči naslov, pa je tista, ki me je takrat totalno prevzela in me privedla do tega, da sem se zaljubil v album in seveda bend. Howl se začne s hammond klaviaturami, napetost narašča do refrena, ko kitare sprožijo svojo energijo v izrednem crescendu! Sledi cel kup drugih dobrih skladb, album spada v bistvu med tiste redke, pri katerih ni treba »preskočiti« nobenega komada.

Dvajsetletnico izida plošče Howl bo ameriški bend letos obeležil z dolgo turnejo, ki se bo začela konec septembra. Priložnosti nikakor ne gre zamuditi!

Howl
Black Rebel Motorcycle Club

Akustični rok, folk

The Echo Label, 2005

Knjižni Molj sprašuje: RAMIZ VELAGIĆ

Uredništvo KMCS — Fri, 11 Apr 2025 08:49:46 +0000

Se lahko na kratko predstavite?

Sem oseba, ki odseva globok premislek in radovednost glede vsega, kar je skrivnostno in mistično. V meni se skriva mirna, tiha ter potrpežljiva narava, a hkrati premorem odločnost in pogum, da pokažem nezadovoljstvo, ter se uprem pritiskom in grožnjam. Moj notranji sve je občasno zapolnjen z željo po miru in samoti, kar mi omogoča, da svoje misli usmerjam v globoko razmišljanje.
Navdušujem se s potovanji, kjer odkrivam naravne lepote, zgodovinske znamenitosti in spoznavam navade različnih narodov. V prostem času izražam svojo ustvarjalnost skozi pisanje poezije, računalniško umetniško ustvarjanje, sprehode po mestu ali naravi. Poleg tega gojim ljubezen kot prostovoljni gasile do humanosti, do intelektualnih izzivov v igranju šaha ali v kakšni športni dejavnosti.
Moja osebnost je edinstven spoj mirnosti, domišljije, radovednosti in ustvarjalnosti.

Ali verjamete v umetnost? Če da, zakaj, in če ne, zakaj?

Vera v umetnost je zame načrt moje odločnosti, sposobnosti in vztrajnosti pri mojem procesu ustvarjanja in truda, da v umetnosti dosežem svoj cilj do uspeha ali svojega zadovoljstva.
Nisem oseba, ki sanja o slavi, sem oseba, ki pričakuje občutek osebnega zadovoljstva,uspeha in izpolnitve. Ustvarjanje mi ne pomeni le umetniško izražanje, ponuja mi nove priložnosti za oblikovanje idej s katerimi izbolšujem svoje pisne in komunikacijske sposobnosti.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd., ima leposlovno ustvarjanje, na osebni ravni avtorja/-ice (tj. z osebne perspektive avtorja)?

Leposlovno ustvarjanje človeka resnično izpolnjuje z izjemnim občutkom povezanosti, usklajenosti, navdušenjem in produktivnostjo, ki znova prebudi notranjo iskrico za nove priložnosti navdiha, motivacije za vse notranje zadovoljitve v najboljši različici nas samih.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd., ima leposlovno ustvarjanje, na širši družbeni ravni (tj. s širše družbene perspektive)?

Leposlovno ustvarjanje s širše družbene prespektive povezuje enako misleče ljudi, da s skupno močjo gradijo različne kulture v eno povezano kulturno skupnost.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel kulture (v širšem pomenu te besede)?

Smisel kulture je prepletanje, združevanje, vrednotenje različnih kultur v medsebojnem sodelovanju in bogatenju človeške družbe na enaki ravni sodobnega časa.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel umetnosti nasploh?

Smisel umetnosti je podoživljanje nepričakovanega prezračevanja, ki odpira vrata domišljiji, čustvom in globokemu razmisleku o svetu okoli nas. Umetnost nas premika,izziva in združuje v svoji nepredvidljivosti.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel leposlovne umetnosti?

Smisel leposlovne umetnosti je motivacija za pismenost, za poglablanje in ohranjanje besednega zaklada in narodnostnega jezika. Leposlovje tudi izboljšuje bralne zmožnosti in spodbuja uživanje v pisanju in branju besedila. Na žalost z razvojem sodobne tehnologije, leposlovje kot literarno delo izgublja svojo vrednost.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega leposlovnega bralstva o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

V Sloveniji velja pravilo, da je več tistih, ki pišejo kot tistih ki berejo literaturo. Avtorji kot osebnost v slovenskem leposlovnem bralstvu so odvisni od literarnega kroga v katerem se nahajajo, od medijev in promocije njihovih del in od osebnega pristopa k spodbujanju, da bralec dobi vpogled v njegovo literarno delo. Mnogi bralci imajo mnenje, da so odlični le tisti avtorji, ki pišejo razumevajoča podobna literarna dela, ki so se jih učili v šolskih klopeh in avtorji, ki pišejo sodobna literarna dela so nekoliko odrinjeni, ker njihova literarna dela iščejo od bralca, da razmišljajo kaj je avtor izrazil.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega ljudstva oz. prebivalstva RS o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

Mnenje slovenskega ljudstva o leposlovnih avtorjih /-icah je odvisno od starostne skupine. Starejši prebivalci so naklonjeni avtorjem/ – icam tradicionalnega leposlovja, prebivalci srednjih let so razdeljeni med avtorji / -icah tradicionalnega leposlovja in sodobnega leposlovja, mladina večinoma je naklonjena avtorjem/ -icam, ki niso preveč zahtevni za branje in so nekoliko odštekani v realnem svetu.

Katerim osnovnim etičnim vodilom naj pri svojem leposlovnem ustvarjanju sledi avtor/-ica?

Etična vodila avtorjev / -ic so odvisna od kulture izražanja s katerim ustvarja svoje literarno delo.

Ali in če da, kako se naj v leposlovnem delu odraža ‘družbena soodgovornost’ avtorja/-ice?

Družbena soodgovornost avtorja / -ice v leposlovnem delu naj ne bi odražala vulgarnost, nestrpnost in žaljivost do drugih narodov.

Kako se pripravite na pisanje, ali čakate na navdih ali ga kako izvabite, in če, potem me zanima, na kakšen način vam to uspe?

Moja priprava na pisanje ni nič posebnega. Ko dobim nek utrinek iz nekaj besed iz prebranega besedila ali iz kakšne tv odaje, si ga zapišem in nato ga nadgrajujem v pesem. Zgodi se, da za pesem porabim tudi nekaj dni ali tednov preden jo dokončam.

Ste odprti za predloge urednikov, recenzentov, ali je vaša umetniška vizija zaključena ko delo zaključite?

S končanjem mojega leposlovnega dela, delo še ni končano. Če je mogoče sprejemam tudi predloge poznavalcev poezije ali urednikov, ki jih ponavadi tudi upoštevam če bistvo moje poezije ne izgubi ničesar.

Kaj je vaš namen kot avtor, kakšne občutke ali reakcije želite izzvati iz bralcev?

Moj namen je, da želim bralcu ponuditi nekaj drugačnega kar je navajen in da spodbudim njegovo razmišljanje o napisanem.

Jemljete pisanje kot delo, hobi ali kaj drugega?

Pisanje jemljem kot neko obveznost, ki me izpolnjuje, daje občutek, da moje ideje in razmišljanja spodbujajo tudi druge k razmišlanju in pisanju.

Kdaj je knjiga zaključena?

Knjiga zame je zaključena takrat, ko so moja dela vredna objav v raznih publikacijah, vredna raznih pohval in nagrad na literarnih natečajih in zbrana v knjigi kot pesniška zbirka.

Kakšen je vaš postopek pisanja?

Moj postopek pisanja je pisanje s premišljenim nadgrajevanjem besedila brez velikih začetnic in ločil. Ko sem mnenja da je moje delo končano, ga uredim v dokončno zamisel, ga po možnosti dam kakšnemu poznavalcu ali uredniku v pogled in za predlog.

Kakšno je pri vas razmerje med idejo in rokodelstvom?

Moja poetika je brez pravil v svobodnem stilu. Z besedili skušam doseči svoj učinek razmišljanja, ker sem mnenja, da je lepota in privlačnost poezije v raznolikem načinu razmišljanja.

Kakšna je vaša poetika, katere standarde v besedilu skušate doseči?

Vsaka literarna oblika, kot so poezija, proza, dramatika, esejistika, publicistika in neumetniško besedilo zahteva drugačen pristop razmišljanja, strokovnosti izražanja, oblikovanja in način pisanja.

Kakšna je za vas razlika med pisanjem poezije, proze, dramatike, esejistike, publicistike in neumetniških besedil?

Niti slaven, niti bogat. Literatura me sama po sebi bogati.

Bi bili zaradi literature raje slavni ali bogati?

Knjiga zame je umetniški izdelek, ki odpira obzorja resničnosti, sanj, domišlije, razmišljanja in ti spodbuja pisne in komunikacijske sposobnosti.

Kaj je za vas knjiga v prvi vrsti, umetniški izdelek ali prodajni artikel?

Knjiga zame je umetniški izdelek, ki odpira obzorja resničnosti, sanj, domišlije, razmišljanja in ti spodbuja pisne in komunikacijske sposobnosti.

Kaj za vas pomeni oddati tekst, izdati tekst, promovirati tekst?

Odati tekst, izdati tekst, promovirati tekst za mene pomeni veliko odgovornost in občutek do samega sebe, da sem kos zahtevam in pričakovanjem drugih za družabno sožitje.

Opišite bralca.

Bralec je tista oseba, ki z glasovi in črkami povezuje besede in stavke. Aktivno branje omogoča tekočnost branja in bogati besedni zaklad. Na osnovi pridobljenih veščin znanja lahko bralec pridobi vrednotenje ustvarjenega besedila. Z domnevanjem, s svojimi izkušnjami lahko na prebrano besedilo vključi čustva, razmišljanja.

Na Ljubljana Festivalu se bo ponovno plesalo!

Barbra Drnač — Fri, 11 Apr 2025 05:40:20 +0000

Štiri plesno, baletne, gibalne predstave se bodo odvile na Ljubljana Festivalu. Plus muzikal Fantom iz opere in projekt Predani korakom.

Na tiskovni konferenci 73. Ljubljana Festivala je umetniški direktor in direktor Festivala Darko Brlek predstavil program letošnjega festivala. Ker smo plesni portal bomo seveda omenili tiste predstave, ki sodijo med gib, ples, balet, muzikal.

Darko Brlek je predstavil program letošnjega festivala. (foto: Darja Štravs Tisu)

Med 20. junijem in 12. septembrom 2025 bo 73. Ljubljana Festival gostil izjemne mednarodne in domače umetnike ter občinstvu ponudil bogat in raznolik program, ki si lahko ogledate na spletni strani Ljubljana Festivala tukaj https://ljubljanafestival.si/koledar/dogodki-ljubljana-festival/

(foto: Darja Štravs Tisu)

Parada plesa je medijski partner štirim gibalnim predstavam in 30. junija bomo na odru Gallusove dvorane ponovno pozdravili slovito skupino La Fura dels Baus, ki se bo predstavila z izvedbo Stvarjenja Josepha Haydna. ‘Oratorij, ki je že na praizvedbi navdušil občinstvo, velja za eno prvih univerzalnih del, namenjenih tako širši publiki kot glasbenim poznavalcem, temelji pa na svetopisemski zgodbi o nastanku sveta. Španska gledališka skupina slovi po žanrski odprtosti, inovativnosti, eksperimentiranju z novimi pristopi ter brisanju meja med nastopajočimi in občinstvom. Osupljivi spektakel je nastal pod umetniškim vodstvom ustanovitelja zasedbe Carlusa Padrisse in glasbenim vodstvom Laurence Equilbey. Na festivalu bo za glasbeno spremljavo poskrbel z grammyjem noviminirani Simfonični orkester Avditorija Alicante ADDA, ki ga bo vodil karizmatični maestro Josep Vicent. Na odru se jim bo pridružil tudi Zbor Slovenske filharmonije in izjemni solisti Alba Férnandez-Cano, Víctor Sordo in Toni Marsol‘, je zapisano v promocijskem materialu.

La Fura dels Baus

Obiskovalci Festivala bodo 9. julija v Križankah zaploskali baletnemu večeru Cluster koreografa Edwarda Cluga. Mariborski plesalci, ki navdušijo kamorkoli pridejo vas tudi tokrat ne bodo pustili hladne. Kritiko predstave si lahko preberete tukaj
https://www.paradaplesa.si/na-spici/vrhunski-plesalci-mariborskega-baleta-z-vrhunskim-clusterjem-edwarda-cluga/ Baletni večer Cluster prinaša cikel štirih koreografij, Proof, Mutual Comfort, Handman in Cluster, ustvarjene za Nizozemsko plesno gledališče. ‘V svojem delu raziskuje predvsem različne bivanjske in družbene problematike ter občutljive dinamike medčloveških odnosov. Izbrani program tokrat v ospredje postavlja najprodornejše študije človeškega telesa in gibanja, obenem pa bodo z izborom skladb slovenskega skladatelja Milka Lazarja in rock skupine Radiohead poskrbele za pridih intimnosti in Clugove osebne izpovednosti’, pravijo v najavi.

Cluster (foto: Tiberiu Marta)

21. avgusta na odru Gallusove dvorane nastopa poseben dvojec. Svetlana Zaharova in Vadim Repin, partnerja tako v zasebnem življenju kot tudi na odru, bosta to poletje predstavila unikaten plesno-glasbeni pas de deux. ‘Zaharova je primabalerina Bolšoj teatra in zvezdnica milanskega gledališča La Scala. Rusko-belgijski violinist Vadim Repin pa je pri sedemnajstih letih postal najmlajši nagrajenec violinske sekcije Mednarodnega glasbenega tekmovanja kraljice Elizabete v Bruslju. Pas-de-deux for Toes and Fingers je prva predstava, ki sta jo zakonca ustvarila skupaj in je nemudoma požela uspehe. Uprizoritev je hkrati glasbeni koncert in plesni recital, vključuje pa izredno raznolik nabor skladb najpomembnejših skladateljev. Spremljal ju bo Ensemble Dissonance, ki si vse od svoje ustanovitve prizadeva za razvijanje in poustvarjanje komorne glasbe na najvišji umetniški ravni.’

Svetlana Zaharova

Od 4. do 7. septembra pa boste ponovno v družbi zagrebške Komedije. V poletnem gledališču Križanke bo na sporedu muzikal Nesrečniki (Les Misérables), ki velja za eno najbolj priljubljenih glasbeno-odrskih del, o čemer priča že četrt stoletja uspešna broadwayska postavitev, osem nagrad Tony ter naslov največkrat izvajane predstave na londonskem West Endu. ‘Muzikal navdihnjen z romanom Victorja Hugoja, že desetletja očara občinstvo s svojo brezčasno zgodbo o boju za pravico, svobodo in odrešitev. V nepregledni množici filmskih in gledaliških uprizoritev imajo Nesrečniki posebno vez s hrvaško prestolnico, saj so jih v Zagrebu postavili, še preden so zasloveli po vsem svetu (1982), in sicer zgolj poldrugo leto po pariški premieri. Tokrat pa si boste na 73. Ljubljana Festivalu lahko ogledali izvedbo, ki jo je režiral Stanislav Moša, uprizorili jo bodo člani ansambla Zagrebško mestno gledališče Komedija.’

Nesrečniki

Nesrečniki pa ne bo edini muzikal na Festivalu. Prihaja namreč koprodukcija Fantom iz opere in sicer od 9.7. do 20.7. na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma. Muzikal bo doživel slovensko premiero, sicer pa velja za najbolj priljubljen muzikal na svetu. ‘Osupljiva glasbena predstava Andrewa Lloyda Webbra že desetletja osvaja srca gledalcev po vsem svetu. Zgodba muzikala nas popelje v Pariz, kjer se globoko pod operno hišo skriva skrivnostni glasbeni genij, znan kot Fantom, obseden s talentom in lepoto mlade sopranistke Christine Daaé. Muzikal je že navdušil več kot 160 milijonov ljudi v 48 teritorijih, 198 mestih in 21 jezikih. To je priložnost za doživetje spektakularnega glasbenega dogodka s svetovno zvezdniško zasedbo z West Enda in Broadwaya, ki bo Ljubljana popeljalo v svet ljubezni, strasti in skrivnosti.’

Predani korakom. (foto: Darja Štravs Tisu)

Ne bo manjkal tradicionalni projekt z Zavarovalnico Sava Predani korakom.
Uživajte v poletju in plesno, baletno gibalnih mojstrovinah letošnjega Ljubljana Festivala https://ljubljanafestival.si/koledar/dogodki-ljubljana-festival/

Knjižni molj sprašuje: Vinko Ošlak

Uredništvo KMCS — Thu, 10 Apr 2025 06:19:07 +0000

Se lahko na kratko predstavite? Kdo ste, kaj počnete, na kaj ste ponosni, in kaj bi želeli, da svet ve o vas.

Pripadam še generaciji, ki sicer tudi ni vedela dovolj, a je še vedela, katerega spola je tisti, ki pri mali potrebi stoji, in tista, ki pri mali potrebi sedi. Opravljal sem vrsto poklicev, kar je tudi v prid pisanju, saj menim, da je pestrost življenjskih in tako tudi poklicnih izkušenj pomemben del tega, iz česar se pisanje beletristike lahko hrani in napaja. Med dvema možnima potema v svetu in osebnem življenju hodim po tesni poti, kakor jo Božji Sin priporoča svojim učencem v evangeliju. Ponos ne sodi v prtljago tistega, ki hodi za Jezusom po njegovi tesni poti odrešenja. Tako mi je to tuja kategorija. Ponašati se s seboj ali s čim pri sebi pomeni imeti se za kaj večjega, boljšega, vrednejšega – vse to pa so motivi poganskega sveta in verovanja, ki mu ne pripadam. Da bi svet kaj vedel o meni, je prav tako v nasprotju z mojo vero in prepričanjem – za slehernega pa bi bil blagor, če bi bil pripravljen vedeti bistvene reči o njem, ki je ustvaril svet in človeka in bo nekoč svetu in človeku sodil.

Ali verjamete v umetnost? Če da, zakaj, in če ne, zakaj?

V umetnost ni treba verjeti saj je ta evidentna. Verjeti je mogoče, je smiselno, v stvari, ki sicer so, vendar jih ni mogoče videti, nanje pa moremo sklepati po njihovih učinkih. Umetnost je ravno izrazit primer delovanja na človekova čutila, na njegovo duševnost in na njegovega duha, tu potreba po verovanju vanjo tako odpade.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd., ima leposlovno ustvarjanje, na osebni ravni avtorja/-ice (tj. z osebne perspektive avtorja)?

Ne obstaja naročilo ali celo obveznost in ukaz, da bi bilo treba pisati leposlovna besedila. Tu moram odkloniti besedo “ustvarjanje”, saj je ta definirana kot to, da kdo kaj nredi iz nič. To pa more samo Bog – in On je to že storil. Tako tudi pišoči ne “ustvarjajo”, saj pisanje ravno ni iz nič, ampak je še kako povezano z vsem, kar je že davno ustvarjeno. Ker pa je človek ustvarjen “po Božji podobi”, kakor pravi Biblija, je v njem vrsta podobnosti s tem, kar dela in kako dela Bog. Dovolj je vzeti povečevalno steklo in si začeti ogledovati snežinke, namreč njegove, iz narave, ne takih iz “snežnega topa”. Niti dve nista enaki, vsaka pa je kristalizirana v umetnino. Podobne reči je mogoče najti v vsem stvarstvu. Bog tako ni ustvarjal le koristnih in razumno sestavljenih reči, ampak so njegove stvaritve tudi lepe. Človek, ker sam ni bog, čeprav bi v svoji padlosti to rad bil, ne more ustvarjati, lahko pa že ustvarjene reči poustvarja, to je v njegovi domeni. In tako se tudi iz njegove glave in rok porajajo ne samo koristne in razumne, ampak tudi lepe reči – pri pravih umetnikih celo pretresljivo lepe. Komur je dan ta dar, ga iz hvaležnosti Stvarniku ne bo zanemarjal, ampak ga bo skušal uporabiti v njegovo, ne svojo slavo.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd, ima leposlovno ustvarjanje, na širši družbeni ravni (tj. s širše družbene perspektive)?

Ne vem. To bi bilo treba vprašati Družbo ali njeno Raven, če bi to v resnici obstajalo. Angleška premjerka Margaret Thatcher je v intervjuju iz leta 1987 izjavila: “There is no such thing as society. There is living tapestry of men and women and people and the beauty of that tapestry and the quality of our lives will depend upon how much each of us is prepared to take responsibility for ourselves and each of us prepared to turn round and help by our own efforts those who are unfortunate” – s čimer se strinjam. Ideja “družbe” kot nekakšnega kolektivnega nadrejenega subjekta se je začela porajati ob praznini, ki jo je pustil za seboj ateizem 19. stoletja. Če bi družba res obstajala, ne bi imeli pluralizma, razlik v verovanjih in mnenjih, živeli bi v resničnem totalitarnem sistemu.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel kulture (v širšem pomenu te besede)?

Zgodovinsko in filozofsko prihaja pojem “kulture” iz Ciceronove primerjave med obdelovanjem polja in obdelovanjem človeške duše. Ta resnična kultura nima nič opraviti z današnjim pojmovanjem kulture kot načina, kako utemeljevati “pravico” do čim večje materialne udeležbe pri državnih jaslih. Resnična kultura ne stane nič, daje pa dragocene sadove – današnja “kultura” stane zelo veliko, njeni sadovi pa so bolj kisli od kislega sadja…

Kaj je osnovni, poglavitni smisel umetnosti nasploh?

Smisel umetnosti je podrejen širšemu in večjemu smislu vsega obstoječega. Smisel česar koli pomeni, da si je ta, ki je obstoječe iz nič spravil v obstoj in gibanje, torej ustvaril, ob tem nekaj mislil. Stvarjenje je bilo tako klicanje biti v obstoj z neko mislijo nanjo. Kakor stol sam, še tako lepo in funkcionalno izdelan, ne more sam določiti svojega smisla, ampak je bil ta porojen pri njegovem izumitelju, tako tudi človek in človeštvo ne moreta sama ugotoviti, kaj bi bil smisel obstoja človeka, človeštva in sploh vsega obstoječega. Ta smisel je bil porojen obenem s stvarjenjem, kaj si je Stvarnik ob svojem dejanju mislil o tem, kar je bilo ustvarjeno. Umetnost tako more najti in uresničevati svoj smisel le, če se pozanima, kaj je Stvarnik položil v svet in človeka – to pa ni zakopana skrivnost, ampak je v celoti, čeprav ne v posameznih podrobnostih, razodeto v Stvarnikovi besedi, ki jo od leta 1584 imamo tudi v celoti iz izvirnih jezikov hebrejščine, aramejščine in stare grščine izpod peresa Jurija Dalmatina prevedeno tudi v naš jezik – tako je uganka smisla že davno razrešena, le to knjigo je treba odpreti in se z njo redno posvetovati.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel leposlovne umetnosti?

Bog nas svojih resnic, svaril, obljub in zapovedi ne uči na znanstven ali akademski način, kako to delajo človeške vede, ampak pretežno v zgodbah, ki so tudi vrhunske besedne umetnine, čeprav to ni njihova glavna vrednost. Tudi Jezus je svojim učencem prikazoval resnic svojega kraljestva s pripovedovanjem “prilik”, kakor pravimo njegovim kratkim, a tako poučnim zgodbam. Človekova literatura sicer ne dodaja Svetemu pismu še svojih zgodb, vendar pa v analogiji tudi človekova literatura pripoveduje najgloblje resnice o Bogu, njegovem stvarstvu, njegovem velikem zgodovinskem načrtu in človeku v obliki zgodb, ki jim žanrsko lahko pravimo: črtica, pravljica, novela, roman itd.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega leposlovnega bralstva o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

Najprej: tega ne morem vedeti, saj nisem delal temu ustrezne študije, in kaj takega tudi ne bi bilo izvedljivo. Drugič pa je to povsem nepotrebno. Človeka ne morejo voditi in krepiti mnenja, ampak izključno le resnica, kakor ga more kvariti in potiskati na pot pogube le laž. O tem, da za kvaliteto jajca ni pomembna kura, se je šalil že Cankar – in tako velja tudi za “osebnosti” pisne obrti ali v izjemnem primeru res umetnosti.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega ljudstva oz. prebivalstva RS o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

Odgovor ne more biti drugačen od odgovora na predhodno vprašanje.

Katerim osnovnim etičnim vodilom naj pri svojem leposlovnem ustvarjanju sledi avtor/-ica?

V našem času smo priča poskusu, da bi to, čemur – še bolje rečeno: komur naj bi sledili ljudje nasploh, s posebnim ozirom pa tisti, ki pišejo, namreč Bogu in njegovi besedi, zamenjali z nečim, kar samo po sebi ne more biti kategorična avtoriteta, in to je pojem “etike”, ki ga večina ljudi, tudi teh, ki bi to besedo morali razumeti v njeni zgodovinski in filozofski resnici, ne dojema. V to zmoto je zapadel celo vendar več ko solidno izobražen katoliški teolog Hans Küng s svojo zamislijo “Weltethos” – svetovni etos, s čimer naj bi ugasnile vsaj verske in idejne vojne, ki se nazadnje navadno sprevržejo v prastare krvave vojne, kakor smo pripravam na nekaj takega priče prav v zadnjem času. Grška beseda ethos pomeni čisto preprosto: navado, običaj – enako kakor latinska beseda mos, iz katere je izpeljana beseda “morala”. Tako niti etika niti morala nista to, kar ljudje povečini mislijo: zakon dobrega. Tudi kanibalizem je ena človeških navad, torej del morale nekaterih človeških skupin. Tudi grozljivo obrezovanje deklet, pa ne samo pri nekaterh muslimanih, je del njihove morale, torej običajev in ustaljenih navad. V zgodovini filozofije pa je tako, da grška beseda za isto stvar pomeni teorijo, filozofijo tega pomena, latinska beseda pa prakso. Etika bi tako v resnici pomenila filozofijo ali vsaj teorijo morale. Tako etika ne daje nikakršnih navodil za pravo ravnanje, ampak proučuje, kako je prišlo do moralnih predstav in praks, ki jih potem etika proučuje. Tako niti od morale niti od etike ne pričakujmo tega, česar oba pojma ne moreta dati. To pa, po čemer in še bolj po komer bi se morali vsi ravnati, tako tudi pišoči, pa ni navada, ni običaj, ni tradicija, ampak je nauk živega Boga, ki se v zgodovini ne spreminja – in temu naj sledi tudi pišoči človek. Sam ga ne imenujem “avtorja”, saj latinska beseda auctor, iz katere imamo avtorja, pomeni: stvarnik, začetnik… Pravi avtor je tako samo resnični Stvarnik, Bog – mi pa samo nekoliko preoblikujemo to, kar je naredil resnični Avtor!

Ali in če da, kako se naj v leposlovnem delu odraža ‘družbena soodgovornost’ avtorja/-ice?

Ne vem, kaj bi mogla “družbena soodgovornost” pomeniti. “Družba” sama ni niti fizična niti pravna oseba v pravnem žargonu. Tako bi “družba” mogla kljub temu, da je ni mogoče tožiti in obsoditi, niti sama tega ne more, saj sta liberalec in avtokrat oba pripadnika iste abstrakcije, ki ji pravijo “družba”, vendar obstajati in delovati, vsaj v veri delovati, če jo dejansko imamo za nadomestilo živega Boga, kar pomni, če iz nje naredimo mrtvo boginjo. V resnici je vsak človek, tako tudi pišoči, za vsako besedo odgovoren najprej temu, ki je sam Logos (gr.: beseda, govor), torej Bogu, potem pa tudi ljudem, ki jim je to objavljeno. N v estetskem smislu, tu je dana svoboda, pač pa vsekakor v smislu Božjih zapovedi.

Kako se pripravite na pisanje, ali čakate na navdih ali ga kako izvabite, in če, potem me zanima, na kakšen način vam to uspe?

Pišočemu predlagati, da naj bi “čakal na navdih” bi bilo enako uspešno, kakor pa športniku, ki se pripravlja za nastop na naslednjih olimpijskih igrah, naj čaka na “poriv” v fizičnem, torej športnem smislu te besede. Ali da bi violinistu predlagali, naj čaka na “zven”, dokler ga ne zasliši, namesto da bi mu pošteno povedali, da iz njega ne bo nič, če ne bo na svojem instrumentu vsak dan vadil vsaj nekaj ur. Navdih obstaja, o tem ni dvoma, a ta ne sledi čakanju, ampak ravnanju, kakor da bi ga že imeli. Podobno je veliki Pascal svetoval tistemu, ki iščejo Boga in čakajo, da se jim razodene. Samo res velik filozof more biti tako preprosto konkreten. Takim svetuje, naj nekaj časa ravnajo, kakor da so Boga že spoznali – in razodetje bo sledilo. Glasbeniki, baletniki, tudi igralci, to zlahka razumejo – mnogi slikarji in pišoči pa so zavedeni z lažno obljubo, da bo navdih nekoč prišel, le čakati velja… Sam pisanja ne morem preigravati na klavirski skali, kakor delajo dobri pianisti. Literarni dnevnik, ki ima v slovenski literaturi tako velik zglede, kakor predvsem Kocbek in Rebula, je odlično “preigravanje glasbene lestvice” pisane besede, da pišočemu ni treba čakati navdiha, ampak preprosto vsak dan napiše nekaj vrstic ali tudi strani, ne da bi pri tem mislil na objavo, čeprav ta potem ni izključena.

Ste odprti za predloge urednikov, recenzentov, ali je vaša umetniška vizija zaključena ko delo zaključite?

Kdor dela z razumom, je odprt za vsako misel, ne glede na to, od koga prihaja, vsekakor pa glede na to, koliko je v njej resnice, stvarne in vedenjske.

Kaj je vaš namen kot avtor, kakšne občutke ali reakcije želite izzvati iz bralcev?

Moj namen ni manipulirati z eventualnim bralcem ali klicati njegove reakcije. Kakor je pišoči v okviru duhovno dovoljenega suveren v tem, kar in kako piše, tako je enako suveren bralec, kako, koliko itd. bere, če sploh bere; in kakor se bralec ne more vmešavati v pisanje pišočega, naj se tudi pišoči ne vmešava v branje ali nebranje tega, ki je knjigo kupil ali si jo izposodil.

Jemljete pisanje kot delo, hobi ali kaj drugega?

V idealnem primeru bi vsako človekovo početje bilo najprej slavljenje Boga in pogovor z njim, nato spoštovanje človeka in pogovor z njim brez njegove fizične prisotnosti, nazadnje pa tudi lastna rast in dozorevanje, da bi mogli biti sebi disciplina in obenem veselje, bližnjim plemenita zabava in pouk, včasih tudi tolažba in spodbuda, Bogu pa zahvala za njegove darove in pričevanje o njegovi resničnosti, pravičnosti in ljubezni.

Kdaj je knjiga zaključena?

V resnici so vse človeške zgodbe nedokončane, ne le tako znani romani, kakor Musilov Človek brez posebnosti ali Kafkov Grad.

Kakšen je vaš postopek pisanja?

Sam delam tako, da leposlovna besedila najprej pišem s peresom, potem pa jih pretipkam v računalnik, s čimer se med drugim tudi prisilim, da vsaj dvakrat resno delam na besedilu. A tu je še nekaj drugega. Tehnika pisanja ni brez vpliva na slog in sporočilo pisanja. Večji del človekovega duhovnega, duševnega in telesnega bitja je pri pisanju – a to velja tudi za vse druge zvrsti, pa celo za običajna pridobitna ali naročena dela – udeležen, več se izlije iz človeka. Računalnik ima vrsto prednosti, predvsem pri popravljanju, ima pa tudi vrsto slabosti, saj je tu človek od tega, kar dela, najbolj oddaljen, kar ogroža pristnost njegovega dela. Iz tega seveda ne delajmo zakona, v teh razlikah ne kaže videti pretiranih prednosti ali slabosti, sam sem se pač tako navadil in pri tem ostajam. Če nič drugega, v kavarnah navadno ne ostajam dolgo sam pri mizi, kjer stoji moja kava in kjer pišem. Pogosto se kdo ustavi pri meni in se čudi, da kdo še piše s peresom, in tako pride včasih tudi do zelo lepih pogovorov.

Kakšno je pri vas razmerje med idejo in rokodelstvom?

To je razmerje vzajemnosti. Vsaka umetnost je najprej preprosto rokodelstvo. Največji slikarji starejših obdobij so bili člani obrtniških cehov. Niso se imeli za umetnike, toliko manj za “ustvarjalce”, saj so tedaj še vedeli, kaj ta beseda pomeni, imeli so se preprosto za rokodelce. Res pa je tudi obrnjeno: vsaka poštena obrt preide v umetnost.

Kakšna je vaša poetika, katere standarde v besedilu skušate doseči?

Voltaire vsekakor ni moj filozof. Kljub temu pa cenim nekaj njegovih sentenc. Tako tudi tole: Vsi stili so dovoljeni – razen dolgočasnega!

Kakšna je za vas razlika med pisanjem poezije, proze, dramatike, esejistike, publicistike in neumetniških besedil?

Josip Vidmar je to razlikovanje strnil v lepo formulo: Poezija – dogodek v človeku; proza – človek v dogodku… Ne obstaja navodilo ali priporočilo, kako se lotiti pesnjenja, kako pripovedovanja in kako gledališkega prizora. Razlika je že v pripravi. Razlika je v rabi jezika. Tu ne želim sestaviti priročnika “Pisanje za telebane”, kakršni so prišli k nam iz Amerike…

Bi bili zaradi literature raje slavni ali bogati?

Župančiču se je ob slavi človeka zapisal verz: Piši slava – beri slama! Bogastvo je nekaj drugega. Beseda je izpeljana iz besede Bog! Bogastvo je to, kar Bog daje človeku – vse drugo je prevara ali lastna iluzija. Vsekakor bi si želel bogastva v izvirnem, nikakor pa ne v današnjem pomenu te besede.

Kaj je za vas knjiga v prvi vrsti, umetniški izdelek ali prodajni artikel?

Ne prvo in ne drugo. Šele poznejši rodovi bodo mogli kolikor toliko stvarno presoditi, kaj je bilo pred stoletjem napisano na ravni resnične umetnosti, kaj pa si je to le domišljalo. O sebi ne bom sodil, zadnji in popolni kritik pa je ta, ki nas bo v celoti nazadnje sodil, in sodba bo še posebej stroga prav, kar zadeva besedo, kakor beremo: “Za vsako prazno besedo, ki jo ljudje izgovorijo, bodo dajali odgovor na sodni dan” (Mt 12,36). Prodajni artikel je vse, kar je prodajano in kupovano, tako tudi knjiga. A to ni stvar pišočega.

Kaj za vas pomeni oddati tekst, izdati tekst, promovirati tekst?

Postopek, ki privede do dokončanja dela, do objave napisanega.

Opišite bralca?

Kakor je vsaka naravna snežinka drugačna, kakor je odtis prsta slehernega človeka drugačen, kakor je vsak človek drugačen ne more drugače veljati za bralca. Naj torej opišem 8 milijard potencialnih bralcev?

Lia Lačen. Rojena za Amsterdam. Obkrožena sem z izjemno talentiranimi in ambicioznimi plesalci, kar ustvarja zdravo tekmovalnost in nas vse spodbuja k napredovanju.

Barbra Drnač — Thu, 10 Apr 2025 06:00:58 +0000

Lia Lačen je osvajala naslove državnih, evropskih in svetovnih prvenstev, a se je določila za nadaljevanje študija in plesne kariere v Amsterdamu. Je članica odlične skupine CDK.

Draga Lia, en lep pozdrav v Amsterdam. In res dobro, da imamo družbena omrežja, da vam sledim po svetu hehehe. Brez tvoje objave o novem videospotu sploh ne bi vedela, da si Slovenijo zamenjala za Nizozemsko. Pa te prosim, da zaupaš kaj se je zgodilo nekje od leta 2022, ko sva nazadnje govorili za moj portal?
Živjo, Barbra! Res je, od leta 2022 se je zgodilo ogromno sprememb. Končala sem Gimnazijo Bežigrad, uspešno opravila maturo in zdaj obiskujem 2. letnik mednarodne poslovne fakultete v Amsterdamu. Poleg tega sem honour student, kar mi predstavlja dodaten izziv, a mi gre zaenkrat super. Ples še vedno ostaja pomemben del mojega življenja. V zadnjem času se precej posvečam komercialni sceni, še vedno pa veliko freestyle-am in raziskujem različne plesne stile. Sodelovala sem pri različnih projektih – eden izmed večjih je bil sodelovanje z ameriško pevko Lizzo, kjer smo posneli dva videospota (Love in Real Life in Still Bad). Prav tako sem skupaj s CDK skupino ustvarila video na pesem od Billie Eilish in nastopila na razprodanem koncertu Concert of the Year v Ziggo Dome v Amsterdamu. To je bila res neverjetna izkušnja!

Lia Lačen v spotu Lizzo – Still Bad.

Zakaj ravno Amsterdam in skupina CDK Company? Si šla na avdicije oz. kako si prišla ravno do te skupine?
Amsterdam sem izbrala, ker se mi je mesto zdelo izjemno lepo, hkrati pa ponuja ogromno priložnosti za plesni razvoj. Že v gimnaziji sem vedela, da bom študirala v tujini, in Amsterdam se mi je zdel odlična izbira – blizu je Sloveniji, kar pomeni, da ni tako velik korak kot na primer selitev v Ameriko. Poleg tega ponuja bogato plesno znanje v različnih stilih, še posebej na področju freestyle-a in komercialnega hip hopa. Za CDK skupino sem se odločila, ker sem videla, da se tam razvijajo res vrhunski plesalci. Z vsakim obiskom klasov sem bila bolj navdušena nad njihovim nivojem, zato sem se odločila, da poskusim postati del te skupine. Prijavila sem se na avdicijo v Utrechtu, kamor je prišlo 180 plesalcev. Vsi smo bili oblečeni v črno, organizatorji pa so imeli naše slike in številke. Spomnim se, kako nas je Sergio Reis, glavni trener CDK-ja, opazoval in izbiral kandidate. Na koncu so izbrali le 10 novih plesalcev in jaz sem bila ena izmed njih. Večina članov prihaja iz različnih koncev sveta, imamo na primer dva Italijana, Poljakinjo, Kanadčanko in še mnoge druge. Zelo sem vesela, da sem zdaj del te skupine in da imam priložnost trenirati ter rasti v takšnem okolju.

Lia Lačen s skupino CDK v plesnem spotu na glasbo Billie Eilish. Spot je posnet v muzeju Voorlinden.

Kaj je značilno za to skupino razen, da kar vidim po posnetkih, da ste izjemno hitri in koreografsko inventivni?
Ena najbolj značilnih lastnosti CDK-ja, poleg izjemno hitrih gibov in intenzivnih koreografij, je zagotovo storytelling. Vsak naš nastop – trenutno se na primer pripravljamo na CDK showcase v gledališčih – ima svojo zgodbo in energijo. Poudarek ni samo na tehnični dovršenosti, ampak tudi na izražanju karakterja in čustev skozi gib. Pomembno je, da znaš plesati s pomenom, da ne izvajaš zgolj korakov, ampak res preneseš občutek in atmosfero. Poleg tega je skupina zelo raznolika, kar prispeva k unikatnosti in svežini vsakega projekta.

Je tvoj angažma na pogodbeni letni ravni ali delaš po projektih? Nam zaupaš kako sploh funkcionira takšna skupina in plesalci v njej? Se lahko preživljaš samo z angažmajem v skupini ali delaš še kaj drugega?
Po opravljeni avdiciji postaneš del skupine, kjer intenzivno treniramo in ustvarjamo nove koreografije. Naš glavni trener, Sergio Reis, redno sodeluje pri različnih projektih – od promocij in snemanj videospotov do drugih plesnih produkcij. Včasih smo del procesa kot plesalci, drugič pomagamo pri postavitvi koreografije (skeleton), kar je odlična izkušnja tudi z ustvarjalnega vidika. Vsi angažmaji so profesionalni in plačani. Ples je trenutno moj glavni fokus, a ker študiram in se stalno izobražujem tudi na drugih področjih, si puščam odprte možnosti za prihodnost. Cilj mi je, da s plesom postopoma pokrijem vse stroške bivanja, študija in treningov, saj želim biti čim bolj finančno neodvisna.

Ali sodelujete tudi z različnimi koreografi ali samo s šefom Sergiom Reisom?
Večinoma v CDK-ju sodelujem s Sergiom Reisom, ki je glavni trener in koreograf, ima pa tudi svojo ekipo asistentov – Jowho van de Laak in Maura van de Kerkhofa. Poleg njiju je tu še Ivy Schoumacher, ki skrbi za styling in vizualno podobo naših projektov. Čeprav največ delam s Sergiom, pri določenih projektih sodelujemo tudi z drugimi koreografi iz Nizozemske, kar mi omogoča, da se učim različnih pristopov in stilov.
Kaj te pri tem sodelovanju najbolj navdušuje?
Pri sodelovanju z CDK-jem in Sergiom Reisom me najbolj navdušuje celotno okolje. Obkrožena sem z izjemno talentiranimi in ambicioznimi plesalci, kar ustvarja zdravo tekmovalnost in nas vse spodbuja k napredovanju. Ta energija in dinamika sta res nalezljivi. Poleg tega me fascinira Sergiova vizija – je ena tistih oseb, ki preprosto razume, kako ustvariti nekaj izjemnega. Vsak projekt, ki se ga loti, je premišljen in dodelan do potankosti, zato sem vesela, da sem del njegove zgodbe in da lahko prispevam k tej kreativni energiji.

S pevko Lizzo na snemanju videospota.

In kako doprinašaš s svojim kakovostnim plesom k skupini?
Mislim, da skupini največ prispevam s svojo raznolikostjo, saj sem v Sloveniji plesala različne plesne stile. Pri freestyle klasih lahko dodam svoj pogled in gibe, ki izhajajo iz mojega ozadja v hip-hopu in urbanih stilih. V ekipi imamo veliko izjemnih plesalcev z jazz in contemporary ozadjem, zato je res zanimivo, kako se med seboj učimo in navdihujemo. Prav to raznolikost vidim kot eno največjih prednosti naše skupine – vsak doda nekaj svojega, kar nas vse skupaj dviguje na višji nivo.

S soplesalci na snemanju.

Prihajate z vseh vetrov, kajne in ne mislim samo geografsko ampak tudi stilno? Tebe še vedno zaznamuje hiphop?
Čeprav me še vedno zaznamuje hip-hop in freestyle, me v zadnjem času vse bolj privlačita jazz in modern ples. V ekipi smo plesalci z različnih koncev sveta in različnih plesnih ozadij, kar mi odpira nove perspektive in me spodbuja k raziskovanju drugačnih stilov. Prav ta raznolikost mi omogoča, da se ves čas razvijam in združujem različne plesne pristope na svoj način.

Lia na enem od tekmovanj pred leti.

Spomni nas kolikokrat pa si stala na najvišjih stopničkah sveta oz. Evrope in ali so tekmovanja še vedno v igri?
Zanimivo vprašanje! Iskreno se ne spomnim točne številke, kolikokrat sem stala na najvišjih stopničkah na evropskem in svetovnem prvenstvu, vem pa, da sem večkrat osvojila naslove svetovne in evropske prvakinje v hip-hopu – tako v solo ženski kategoriji med mladinci in člani. Tekmovala sem v različnih disciplinah, od dua, malih skupin, formacij, produkcij do electric boogie-ja, hip-hop battlov in celo stepa. Ne štejem vseh svojih stopničk, ampak sem ponosna na vse svoje dosežke, saj so mi pomagali rasti kot plesalki.

Naslove najboljše plesalke je osvajala po tekočem traku.

Trenutno tekmovanja niso več moja prioriteta, saj mi študij in delo na različnih projektih vzameta večino časa. Na Nizozemskem veliko sodelujem pri ustvarjanju koreografij – tu temu pravijo ‘skeleton’, kar pomeni, da kot plesalec sodeluješ pri postavljanju koreografij, ki jih nato uporabljajo pri različnih produkcijah. Sodelovala sem pri projektih za Tylo in Mercedes, Jennifer Aniston, K-pop artiste in trenutno pripravljamo koreografijo za Doechii in H&M.
Kakšno je amsterdamsko življenje, kako ga doživljaš, kako drugačno je od tistega, ki si ga živela prej?
Življenje v Amsterdamu je zelo drugačno od tistega v Sloveniji. Ljudje so zelo sprejemajoči in odprti, kar je ena izmed stvari, ki mi je najbolj všeč. Vreme pa ni vedno najboljše. Rada kolesarim, kar je tukaj zelo priročno, in všeč mi je tudi raznolikost – različna hrana, ljudje in številne priložnosti za ples. Tudi različni trgovine in kultura mesta mi dajo občutek živahnosti in možnosti za vse.
Je čas tudi za kaj privatnega življenja ali je vsa energija usmerjena v plesi razvoj in kreacijo?
Trenutno ni veliko časa za privatno življenje, saj je večina moje energije usmerjena v plesni razvoj in študij. Vseeno pa se kadar se le da, posvetim prijateljem – skupaj gremo v lunapark, na kotalkališče, karaoke ali pa preživljamo čas v naravi. Pomembno mi je, da si včasih vzamem trenutke za sprostitev in osebno ravnovesje, čeprav je moj čas precej zaseden.

S koreografom Sergiom Reisom na snemanju v muzeju Voorlinden.

Bi lahko rekla, da trenutno živiš svoje sanje?
Rekla bi, da še ne živim svojih sanj, ampak sem na pravi poti. Vsak projekt, vsaka nova izkušnja me približa ciljem, ki jih želim doseči. Sem hvaležna za vse priložnosti, ki jih imam, in uživam v tem, kar počnem, ampak vem, da me čaka še veliko dela in rasti, preden bom lahko rekla, da res živim svoje sanje.
Kam pa so vseeno usmerjene tvoje sile, tvoje ambicije? Kaj doseči, na čem najbolj delati, k čemu strmeti?
Moja velika želja je, da grem na turnejo, potujem po svetu in služim s plesom. Kasneje bi rada učila, vendar to trenutno ni moj cilj. Zaenkrat se osredotočam na izboljšanje svoje tehnike v jazzu in baletu, delo na fleksibilnosti in ples v petkah, ker so te stvari zelo pomembne tako za turneje kot za uspeh v komercialnem plesu.
Predvidevam, mogoče tudi narobe, da si še vedno v stiku s slovensko plesno sceno. S kom največ in kako?
Zaradi natrpanega urnika nisem več toliko v stiku s slovensko plesno sceno, kot bi želela, vendar jo še vedno spremljam in se včasih s kom slišim, čeprav so ti stiki zdaj bolj redki.
Komu pa si hvaležna za svojo kariero in kaj najbolj pogrešaš od doma?
Zelo sem hvaležna vsem trenerjem, ki so me vodili na moji poti – tako v Sloveniji kot v tujini. Med njimi so Barbee Šuštaršič, Roman Urek, Samo Polutak, Nejc Osovnikar, Gašper Kunšek, Žigan Kranjčan, Jadran Živković, Alex Loftex, Tyrell Black, Giovani Dimension, Sergio Reis. Vsak od njih mi je dal nekaj dragocenega, zato ne bi mogla izpostaviti samo enega, če pa govorimo o priložnostih, ki sem jih dobila v zadnjem obdobju, bi zagotovo omenila Sergia Reisa. Najbolj pa pogrešam družino, prijatelje, plesalce iz Slovenije in tudi tekmovalno vzdušje – tiste trenutke, ko smo skupaj čakali na razglasitve, navijali drug za drugega in s ponosom peli himno.
Bi bil odgovor na moje tradicionalno vprašanje Zakaj plesati? s časovno distanco nekaj let – kaj drugačen?
Plesati zato, ker mi ples še vedno pomeni ogromno. Čeprav so minila leta, ko sem začela, me ples vedno znova izpolni in daje občutek svobode. Ko plešem, sem pogumna, se vživim v vlogo, se sprostim in uživam. To je moj način, da pozabim na vse skrbi in se povežem sama s sabo. Brez plesa ne bi bila jaz.
Hvala in uživaj v amsterdamski kreativnosti!

Glasuj za naj prvinskega plesnega ustvarjalca in si pripleši Bela balzam Fehu!

Barbra Drnač — Wed, 09 Apr 2025 04:36:28 +0000

Glasuj za svojega favorita do torka, 29. aprila do 18.00!

Pred vami je novo glasovanje in tokrat se veselim sodelovanja z blagovno znamko Fehu. Fehu je slovenska prvinska kozmetika na osnovi loja slovenskega goveda ekološke reje. ‘Smo majhno podjetje, ki je nastalo iz želje in potrebe po bolj naravni negi kože s kozmetiko, ustvarjeno po recepturah prednikov, ki so živeli v stiku s kruto, a hkrati čudovito naravo. Tako kot njihova hrana, so bili tudi njihovi izdelki za nego kože, čisti eliksir narave. Z njimi so ščitili kožo pred ostrimi naravnimi pogoji in blažili poškodbe na koži. V podjetju sledimo načelu ‘od nosa do repa’, ki je del trajnostnega ravnanja z odpadki živalskega izvora. Naši izdelki v sebi nosijo energijo življenja, saj zgolj zaradi njih ni bilo poškodovano nobeno živo bitje’, pravi Barbara Lovše, ustanoviteljica podjetja. Na Fehu polički so tako trenutno balzam za nego najobčutljivejše kože, balzam za nego zrele kože obraza, balzam za nego problematične in aknaste kože, maslo za telo po Paleo pristopu ter rastlinsko čistilno olje za čiščenje ličil in nečistoč z obraza. Še več pa najdete na njihovi spletni strani https://fehu.si/

Šest izžrebanih glasovalcev bo prejelo balzam Bela za nego ustnic. Glasujete lahko do torka, 29. aprila do 18.00! Pravila glasovanja so napisana v zavihku ob glasovanju! Seveda pa boste imeli možnost žreba tisti, ki boste tudi glasovali za nominirane plesalce in plesalke. Tokratni predlogi so sledeči: Ana & Eva Peklar, Tjaša Skubic & Maja Pirc, Miha Poznič & Force, Lovro Zajc, Ana Lah & Ula Sanda, Peter Fileš & Maja Pucelj, Mirjana Šrot, Leja Messec & Alice Stojko Saliu, Lan Pristovnik & Brina Đurkin, Jaka Bračko & Venera Spasova. Prvi trije na stopničkah bodo nagrajeni z izdelki Fehu, kot jih vidite na fotografiji.

Zmagovalec prejme: balzam za telo, balzam za obraz, balzam za nego ustnic in čistilno olje. Drugouvrščeni prejme: balzam za telo, balzam za obraz in balzam za nego ustnic. Tretjeuvrščeni pa balzam za telo in balzam za ustnice blagovne znamke Fehu!

Poglejmo stopničke prejšnjega glasovanja. Zmago sta si priplesala Iza Vidergar & Dan Hude, ki sta zasedla 3. mesto v kategoriji pod 21. let in 4. mesto med starejšimi mladinci v latinskoameriških plesih; Iza je blestela v beli obleki in fantastični frizuri. Priplesala sta si 1422 vaših glasov. Drugo mesto si je priplesal par Uliana Galchun & Samuel Pavlin, ki je naslovu pionirskih državnih pravkov v standardu dodal še naslov v latinskoameriških plesih; Uliana je bila prav navihana v vijolični obleki in umetelni frizuri. Zbrala sta 506 vaših glasov. Na tretje mesto se je zavihtela Lia Lačen z 212 glasovi, ki ustvarja na amsterdamskih tleh in je postala članica skupine CDK Company slovitega koreografa Sergia Reisa. Vsi prejmejo nagrade EPC.

Na stopničkah: zmagovalca Dan Hude in Iza Vidergar (foto: Srečo Katona), druga Uliana Galchun in Samuel Pavlin (foto: Srečo Katona) ter tretja Lia Lačen (foto: Mateja Jordovič Potočnik). Čestitke vsem.

Poglejmo še šest srečnih izžrebancev, ki so glasovali za plesalce in plesalke. Nakupovalno vrečko EPC so si priplesali: Jerneja Čuješ,Mira Pogačnik, Tadeja Vrtnik, Patricija Fras Rant, Tomas Mulec in Špela Pingar. Nagrade prejmete po pošti v desetih dneh od objave na naši spletni strani. Prosim, da nagrade tudi prevzamete! In ker smo v času družbenih omrežij, ko je ‘šeranje’ oz. označevanje zelo zaželeno, lahko vsi, ki imate Instagram, označite/’tegate’ na fotografiji, ki jo objavite ob prejetju nagrade, #paradaplesa! ‘Sharing is caring!’ Glasovanje je nastalo v sodelovanju s Fehu, prvinska kozmetika, Barbara Lovše s.p.

Knjižni molj sprašuje: RASTO BOŽIČ

Uredništvo KMCS — Tue, 08 Apr 2025 19:48:00 +0000

Uvod
Rasto Božič je novomeški novinar, pisatelj in kulturni delavec, ki je svoja leta posvetil raziskovanju in predstavljanju kulturne dediščine Dolenjske, pisanje, novinarstvo in literaturi. Njegovo delo vključuje številne novinarske prispevke, objave v literarnih revijah ter uspešne knjige, ki so jih v Sloveniji in tujini izdale ugledne založbe. Poleg tega je prejemnik več nagrad za svoje kulturno in novinarsko ustvarjanje. V tem intervjuju se Rasto Božič odziva na vprašanja, ki se dotikajo njegovega ustvarjalnega procesa, razumevanja umetnosti in kulture ter njegovih osebnih ciljev v svetu pisanja.

Se lahko na kratko predstavite?
Rasto Božič se je rodil leta 1959 v Novem mestu, kjer je kasneje zaključil splošno gimnazijo. Vpisal se je na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je študiral arheologijo, vendar ni diplomiral. Svojo kariero je začel kot novinar in glasbeni urednik na novomeški radijski postaji Studio D, kjer je deloval skoraj 17 let. Svojo novinarsko pot je nadaljeval kot samostojni novinar, prejel pa je tudi status samozaposlenega novinarja. Pisal je za številne časopise, objavil več kot 11.000 prispevkov, njegova knjižna dela pa obravnavajo predvsem novomeško kulturno dediščino in zgodovinske dogodke.

Ali verjamete v umetnost? Če da, zakaj, in če ne, zakaj?
Umetnost povzema bistvo našega bivanja.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd., ima leposlovno ustvarjanje, na osebni ravni avtorja/-ice (tj. z osebne perspektive avtorja)?
Notranje zadoščenje, zavest o koristnostnosti.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd., ima leposlovno ustvarjanje, na širši družbeni ravni (tj. s širše družbene perspektive)?
Ozaveščanje, vest družbe, premislek.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel kulture (v širšem pomenu te besede)?
Ozaveščanje, vest družbe, premislek.

Katerim osnovnim etičnim vodilom naj pri svojem leposlovnem ustvarjanju sledi avtor/-ica?
Resnica, pravičnost, enakost, sočutje.

Foto: Goran Rovan

Kako se pripravite na pisanje, ali čakate na navdih ali ga kako izvabite, in če, potem me zanima, na kakšen način vam to uspe?
Slišalo se bo klišejsko, ampak pri meni se vse začne z določeno besedo ali s spominom.

Ste odprti za predloge urednikov, recenzentov, ali je vaša umetniška vizija zaključena, ko delo zaključite?
Menim, da sem.

Kaj je vaš namen kot avtor, kakšne občutke ali reakcije želite izzvati iz bralcev?
Kritične in dobre. Humor.

Jemljete pisanje kot delo, hobi ali kaj drugega?
Kot veselje in tudi morda kot poslanstvo.

Kdaj je knjiga zaključena?
Pravzaprav nikoli.

Kakšen je vaš postopek pisanja?
Tok misli in vmesna priprava gradiva.

Kakšno je pri vas razmerje med idejo in rokodelstvom?
Pisanje kot veščina je sicer neka vrsta obrti, a za rokodelca se nimam.

Kakšna je vaša poetika, katere standarde v besedilu skušate doseči?
Nagibam se k satiri in kritiki. Pisati skušam po svoji najboljši moči.

Kakšna je za vas razlika med pisanjem poezije, proze, dramatike, esejistike, publicistike in neumetniških besedil?
Gre za veščine, ki jih ali jih obvladaš, ali jih ne. Če jih ne, je bolje, da si tiho.

Bi bili zaradi literature raje slavni ali bogati?
Raje koristen.

Kaj je za vas knjiga v prvi vrsti, umetniški izdelek ali prodajni artikel?
Umetniški izdelek.

Kaj za vas pomeni oddati tekst, izdati tekst, promovirati tekst?
Del postopka in, če sledi objava, določeno zadoščenje.

Tagi: Rasto Božič, intervju, pisatelj, novinar, umetnost, leposlovje, kultura, družbena odgovornost, literarna ustvarjalnost, pisanje, satira, kritika, publicistika

Knjižni Molj sprašuje: DOMINIK MILOTIĆ

Uredništvo KMCS — Tue, 08 Apr 2025 15:49:52 +0000

Dominik Milotić je mladi zdravnik na poti v psihiatrijo, a tudi svež glas v sodobni slovenski literaturi. S svojim prvencem je posegel v prostor, kjer se prepletajo osebno, literarno in družbeno. V intervjuju spregovori o pisateljstvu kot notranji nuji, o pisanju kot vsakodnevni vadbi in o dvomu kot ustvarjalnem spremljevalcu. Njegove misli so umirjene, premišljene in iskrene – takšne, kakršno je tudi njegovo literarno delo.

Se lahko na kratko predstavite?

V grobih potezah: sem mladi zdravnik, namenjen proti psihiatriji, zdaj pa verjetno že lahko rečem, tudi pisatelj. Rad počnem marsikaj, odvisno od obdobja, počutja in položaja zvezd, ampak v splošnem ljubim literaturo in vse, kar je z njo bolj ali manj povezano, rad imam elektronsko glasbo in zelo počasna jutra, posedanje ob kavi in dolge sprehode, pa še kaj bi se našlo.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd., ima leposlovno ustvarjanje, na osebni ravni avtorja/-ice (tj. z osebne perspektive avtorja)?

Zame se je začelo z nekim splošnim občutkom olajšanja, pa tudi užitka ob sami dejavnosti pisanja. Pa naj je šlo za dejansko leposlovje, kratke zgodbe, pesmi, ali pa zgolj vsakodnevne zapiske o počutju, mislih, sanjah. Velikokrat sem pisal nadaljevanja pogovorov, ki so ostali nezaključeni preko dneva, namišljene profile ljudi, ki sem jih srečeval v šoli ali na avtobusu. Seveda pa se sčasoma vse to poglobi, pisanje postane nek intimen spremljevalec, ki po eni strani pomaga osmisliti vsakodnevno dogajanje in iz njega izkristalizirati tisto, kar je vredno večje pozornosti, po drugi pa nudi tudi nek pobeg v prostor, ki ni obtežen z nenehnim samozavedanjem, samoopazovanjem in odzivanjem. Slednje je zame morda še posebej pomembno, ker je eden redkih načinov, da se zares izluščim iz sebe in vsaj za trenutek približam življenju kot takem, ne pa zgolj kot moji zasebni psihološki zgodbi.

Ali in če da, kako se naj v leposlovnem delu odraža ‘družbena soodgovornost’ avtorja/-ice?

Mislim, da ima leposlovje, oziroma umetnost na sploh, vedno najprej in predvsem intimen učinek na posameznika. Tudi najbolj angažirana literatura, ki močno zagrize v zelo konkretno družbeno problematiko in jo obravnava z etičnim nabojem in aktivistično željo po konkretnih spremembah, mora najprej preiti skozi osebno doživljanje bralca. In ta prvi korak je mesto, kjer se zgodi celotna čarovnija, ali pa se pač ne. Ostali učinki, v smislu ozaveščanja, opredeljevanja za rešitve in podobno, so seveda lahko prav tako pomembni, a so vendarle sekundaren pojav – za razliko od pisanja v novinarstvu ali politiki. Kljub temu pa sem prepričan, da ima tudi ta osebni učinek na posameznika lahko izjemen in širok vpliv na širšo družbo, pa čeprav je ta vpliv precej svojski in posebne vrste. Recimo preko sproščanja čustvene in miselne okorelosti s privzemanjem povsem tujih vidikov na zelo konkretne ali pa tudi povsem splošne in eksistencialne plati življenja. Neko zamaknjenje osebnega vsakodnevnega okvirja, ki smo ga že povsem nehali opažati, odprtje polja možnosti, kjer je prej bil zgolj gozd prepričanj. In to je zame najpomembnejši učinek literature, ki resnično osvobaja in lahko vodi v bolj razumevajočo, če že ne razumno družbo.

Dominik Milotić

Kako se pripravite na pisanje, ali čakate na navdih ali ga kako izvabite, in če, potem me zanima, na kakšen način vam to uspe?

Jaz delam precej načrtno, poskušam vzdrževati disciplino pisanja. Gre skoraj za nekakšno kondicijo, šele ko jezik teče sam od sebe in se ne zapleta, se lahko poudarek prenese na vsebino in ideje. Večkrat sem opazil, da po daljšem obdobju, ko nisem pisal, postanem nekako okoren, več se moram posvečati sami izvedbi povedi. Seveda pa velikokrat enostavno ne gre, takrat pišem nekaj čisto nepovezanega, razne prebliske, kratke eseje, dnevniške zapiske. Na ta način poskušam premostiti zavoro, ne da bi to čakanje pomenilo, da sploh ne pišem.

Ste odprti za predloge urednikov, recenzentov, ali je vaša umetniška vizija zaključena ko delo zaključite?

Pri meni se precej krešeta perfekcionizem in potreba, da obvladujem lastno besedilo, z močnim dvomom vase, ki kliče po drugem mnenju, nasvetih. Velikokrat se mi nekaj zdi izvedeno točno tako, kot sem si zamislil, potem pa naenkrat spoznam, da bi bilo veliko bolje kako drugače, kot bi se zavedel velike slepe pege v svojem preteklem dojemanju. Tako da z veseljem slišim vse predloge in kritike, a jih vedno zelo premlevam in jih poskušam organsko umestiti v svojo lastno vizijo.

Kaj je vaš namen kot avtor, kakšne občutke ali reakcije želite izzvati iz bralcev?

Tukaj izhajam povsem iz sebe kot bralca. Želim ustvariti neko notranjo logiko besedila, specifičen odtenek doživljanja, tisto nekaj, kar nas prevzame, ko pomislimo na dobro knjigo, ki smo jo prebrali pred veliko časa in se morda več ne spomnimo podrobnosti ali celo splošne ideje, ostane pa usedlina tistega, kar nam je dala s svojo perspektivo.

Kakšen je vaš postopek pisanja?

Pri tem romanu sem začel tako, da sem najprej v zvezek zbiral razne ideje, fragmente, slike, izseke pogovorov, citate. Poskušal sem najprej vzpostaviti neko atmosfero v sebi, ki bi sama od sebe ponujala prizorišča, like in ideje. Potem sem naredil grob shematski osnutek, ki sem ga seveda tekom samega pisanja večkrat prilagajal, ko me je zaneslo v nepričakovani smeri, ki mi je bila všeč. Prvi osnutek je nastajal precej dolgo, nisem enostavno izlil vsega na papir, kdaj sem pisal tudi nezvezno in prehiteval z vsebinami, ki sem se jim potem približeval. V drugem osnutku sem oskubil kakšno tretjino besedila in dodal morda novo desetino. Pri tretjem in končnem osnutku pa sem se posvečal predvsem samemu jeziku, kakšnim nerodnim odstavkom in podobnem.

Kaj za vas pomeni oddati tekst, izdati tekst, promovirati tekst?

Tole je moja prva izkušnja samostojne objave, ki zahteva bolj angažiran pristop. Moram reči, da mi je pogosto tudi precej neprijetno. Današnji literarni svet zahteva veliko samopromocije, boja za vidnost in pozornost, neke vrste branding. Jaz pa se lahko zelo hitro počutim vsiljivega in mi to vzbuja neke vrste distanco do celotnega področja. Ampak hkrati je zelo poseben občutek na ta način deliti en del svojega doživljanja, nekaj, v kar si vložil ogromno truda. Velikokrat, ko sem pisal, se mi je zazdelo, da živim v nekem svojem blodnjavem svetu, ki nima nikakršne zveze ali prisotnosti v zunanji, skupni resničnosti. Sedaj pa je ta roman postal takšen ali drugačen del sveta in v tem je zame tudi veliko zadovoljstva in olajšanja.

Vrhunci baroka v Sloveniji

Tue, 08 Apr 2025 10:50:00 +0000

Več kot šest desetletij po zadnji predstavitvi baročne umetnosti na Slovenskem bo Narodna galerija v Ljubljani ponudila nov pregled umetnosti tega obdobja, podkrepljen z znanjem več generacij umetnostnih zgodovinarjev. Razstava Barok v Sloveniji - Slikarstvo in kiparstvo je del obsežnega projekta treh državnih muzejev - Narodne galerije, Narodnega muzeja Slovenije in Muzeja za arhitekturo in oblikovanje - ter izobraževalnih in raziskovalnih institucij: Oddelka za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta pri ZRC SAZU. V Narodni galeriji bo na ogled od 10. aprila do 9. novembra.

Na razstavi bodo predstavljeni slikarski in kiparski vrhunci 17. in 18. stoletja, od obdobja rekatolizacije do izzvenevanja baroka. Izbrali so več kot 170 umetnin iz zbirk Narodne galerije in izposojenih iz mnogih cerkvenih prostorov, od drugih muzejskih institucij in od zasebnih lastnikov, tako iz Slovenije kot iz Italije, Hrvaške in Avstrije.

Preporod plemiških izobražencev

Med posameznimi slogovnimi obdobji je prav barok med tistimi, ki so v največji meri zaznamovala podobo prostora Republike Slovenije. To je čas, ko smo po srednjem veku ponovno priča velikemu umetnostnemu zagonu. Po umiritvi verskih bojev in turške nevarnosti se je odprla pot za razcvet dežel na obrobju cesarstva. Tudi v Ljubljani se je začela živahna gradbena dejavnost kot posledica ambicioznega umetnostnega naročništva. Gonilna sila tega kulturnega preporoda so bili plemiški izobraženci, ki so z ambicijo, da bi se približali tako dvoru kot bližnjim in bolj oddaljenim umetnostnim središčem, spodbujali razvoj kulture na vseh področjih, so zapisali v Narodni galeriji.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku

Slovenski kvartet harf SIH4rps

Uredništvo KMCS — Tue, 08 Apr 2025 10:35:03 +0000

SIH4rps

Recenzija koncerta: Slovenski kvartet harf SIH4rps na ljubljanskem Magistratu

Piše: Franc Križnar

Naslovnica programa SIH4rps

Slovenski kvartetharf SIH4rps je ponovno stopil na glasbeni oder. Harfistke, ki komaj od lanskega leta, ko so se ustanovile (pod umetniškim vodenjem) s »koncertno mojstrico« na čelu, harfistko Urško Križnik Zupan, v njem pa igrajo še Maria Gamboz, Tea Plesničar in Lara Hrastnik Samec so tokrat (6. apr.) do zadnjega kotička napolnile Rdečo dvorano ljubljanskega Magistrata. Četudi še vedno ene in iste pa spet na povsem drugem koncu Slovenije, so spet pripravile kar nekaj presenečenj.

Lara Hrastnik Samec in preostale harfistke

Njihov izvirni ali/in prirejeni harfni repertoar ostaja bolj kot ne trden. Vsakič in tudi tokrat pa mu dodajo kakšne posebnosti in novosti. Tokrat smo njihovo še eno polno uro harfnega sporeda slišali zdaj že nekja njihovih »standardov:« Maerzovo priredbo slovitega stavka Prihod kraljice iz Shebe G. F. Händla, Ljudsko bagatelo našega Tineta Beca, v kateri slišimo dvoje obdelav slovenskih ljudskih pesmi Zrejlo je žito in Ne ouri, ne sejaj) tri stavke iz Bizetove opere-Suite Carmen v Williamsovi priredbi, Svileno pot japonsko obarvane skladbe njihove članice M. Gamboz, Charmainejevo priredbo Ravelovega klavirskega stavka Igra vode in Büsserjevo priredbo klavirskega stavka iz Male suite C. Debussyja. Vmes pa v še enem novem in zanimivem sporedu kar dvoje novitet, prvič izevedenih z našim edinstvenim Kvartetom. Tokrat jih je z asketsko izbranimi besedami pospremila še ena članica ansambla, harfistka L. Hrastnik Samec.

SIH4rps

Od novosti je bilo tokrat poleg že omenjenega prispevka slovenske glasbe še šest (od 12 za klavir) Preludijev Lucijana Marije Škerjanca. Te romantične in impresionistične klavirske miniature je po naročili ansambla priredil Nemec Willi Maerz, ki ga v tej vlogi in iz repertoarja Kvarteta že poznamo. Škerjančev skladateljski duh pa je po zaslugi aranžerja obdržal vse kriterije njegove izvirne (klavirske) muzike. Potem je bila pa tukaj še ena (slovenska) noviteta (skladateljice) Aleksandre Naumovski Potisk Povodni mož, krokijev za štiri harfe po pesmi Franceta Prešerna, op. 30. Iz napovedi izvajalk je bilo doumeti, da gre zdaj šele zgolj za napoved in ekspozicijo tem iz enega večjega tovrstnega dela, za Suito. Že v tem delu pa je skladateljica, ki ima že kar nekaj kompozicijskih izkušenj in rezultatov, pokazala na izjemno znanje za harfo, še več za vse štiri harfe. Kontrastnost in skrajno ter tehnično zaostrena govorica vseh štirih (izenačenih) harf je dala svoje, že povsem poetične rezultate. Številni že prikazani pa tudi še novi glasbeni in harfni efekti pa so ponovno porodili resignacijo na harfo kot najštevilčnejšega inštrumenta s strunami (če seveda odmislimo klavir). Skladateljski in izvajalski učinki pa so že prinesli veliko več kot zgolj osnovno spodbudo in idejo po še večjem, cikličnem delu, ki se očitno v tej spregi skladateljica-Kvartet že rojeva.

Zaključni poklon

Še enkrat smo tako v spletu zgodovinskega glasbenega pregleda, izjemno naklonjenega harfi in njenim biserom, lahko slišali tovrstne rezultate in uspehe našega (prvega) Slovenskega kvarteta harf SIH4rps, ki komaj leto dni po ustanovitvi (2024) že rojeva neslutene rezultate. Tako po predstavljenih delih, konceptu izvajanja in naročanja slovenskih glasbenih del kot seveda in vsakič po izjemni tehnični in muzikalni govorici vseh štirih harf pa nas nenehno prepričuje, da je omenjeni ansambel na več kot pravi poti. Redna ali že kar elokventna prisotnost na (slovenskem) glasbenem odru pa nas v vse to vsakič posebej prepriča. Tudi tokrat, saj so vse štiri umetnice, harfistke dodale še bis, dodatek, glasbo A. Piazzolle, kjer je kadenco (od)improvizirala T. Plesničar.

Nalezljiva alergija

Simon Černelč — Tue, 08 Apr 2025 10:34:59 +0000

Predstavljajte si, da ste se cepili ali preboleli covid, pa se vseeno ne morete znebiti utrujenosti, bolečin v sklepih ali raztresenosti, ki vam greni življenje. To je realnost ljudi z dolgim covidom ali post-vakcinacijskim sindromom – stanji, ki še vedno begata znanstvenike. Čeprav večina ljudi po okužbi ali cepljenju hitro okreva, vedno več ljudi opaža, da več niso isti.

Ena izmed bolj nenavadnih, toda intrigantnih idej, ki krožijo v znanstvenih krogih in na spletu, je hipoteza, da bi lahko pri teh dolgotrajnih težavah igrala vlogo alergija, ki jo sprožijo mRNA cepiva. To hipotezo sem pred kratkim premleval tudi z Grokom, temelji pa na primerjanju negativnih posledic cepljenja z navadnimi cepivi s posledicami, ki jih povzroča mRNA cepivo. Glede na to, da se po običajnem cepljenju imunski sistem nekaterih ljudi začne panično odzivati na številne naključne tujke, s katerimi je prišel v stik v času imunske reakcije, sva z Grokom preudarjala, ali je možno, da se nekaj podobnega dogaja tudi pri cepljenju z mRNA tehnologijo.
Poglejmo, do kakšnih dognanj sva prišla, in kaj nam o tem govorijo raziskave, kot je študija univerze Yale, oziroma izjave nekaterih bolj drznih strokovnjakov.

Alergija na cepivo: Ko telo reče “ne” lastni zaščiti

Alergije si ponavadi predstavljamo kot kihanje ob pomladnem cvetenju ali srbečico po oreščkih. Kaj pa, če bi telo razvilo alergijo – ne na cvetni prah ali arašide, ampak na naključne tujke ali pa celo na beljakovino bodico (angl. “spike protein”), ki jo mRNA cepiva (kot sta Pfizer ali Moderna) proizvedejo s pomočjo naših lastnih celic? Po tej hipotezi bi se imunski sistem po cepljenju “zmotil” in začel tvoriti protitelesa IgE – tista, ki sprožajo alergijske reakcije – proti tem beljakovinam. Predstavljajte si ta nesporazum: namesto da bi bodico videl kot zaveznika, ki imunski sistem pripravlja za boj proti covidu, jo označi za grožnjo in vsiljivca.

Toda poglejmo, kaj bi se zgodilo potem? Vsakič, ko bi telo naletelo na tak tujek – recimo prek eksosomov, majhnih mehurčkov, ki jih izmenjujejo celice – bi se sprožila alergijska reakcija: izpuščaji, oteženo dihanje ali celo hujše težave. In tu postane stvar še bolj zanimiva; imunski sistem morda ne more več razlikovati med pravim koronavirusom in samo bodico. Ko naleti na slednjo, pomisli: “Ojej, okužba!” in poskuša ponoviti proces umetne imunosti iz cepiva – vključno s proizvodnjo novih beljakovin bodic v telesu. To bi lahko vodilo v nekakšen začaran krog alergij, krvnih strdkov in drugih simptomov, ki spominjajo na dolgi covid ali PVS (post-vakcinacijski sindrom).

Spreminjanje genoma? Skrivnost mRNA pod drobnogledom

Da bi ta hipoteza držala, bi morala mRNA iz cepiva ostati v telesu veliko dlje, kot pravijo uradni viri – ti so vsaj pred študijo univerze Yale trdili, da se razgradi v 48–72 urah. Tu nastopi ideja, ki zveni kot znanstvena fantastika: kaj če se mRNA vgradi v naš genom? Nekateri strokovnjaki, ki jih uradna znanost pogosto označuje za “progresivne” ali celo kontroverzne, so to možnost res omenjali.

Dr. Peter McCullough, kardiolog in glasen kritik mRNA cepiv, je nekoč dejal: “Če se ta mRNA povratno zapiše v DNK – torej se pretvori v genetski material, ki ostane v celicah – imamo problem: vaše telo bi lahko postalo tovarna beljakovin bodic za nedoločen čas.” Njegova ideja temelji na študiji Aldén et al. (2022), ki je pokazala, da se mRNA iz cepiva v jetrnih celicah v epruveti lahko spremeni v DNK prek naravnih encimov, imenovanih LINE-1 retrotranspozoni. Ti encimi so del našega genoma in lahko v določenih pogojih pretvorijo RNA v DNK. Če bi se to zgodilo v telesu in bi ta DNK začela delovati, bi lahko celice ob stresu – recimo alergijski reakciji – znova proizvajale bodico, kar bi podprlo hipotezo o verižni reakciji.

Podobno je dr. Kevin McKernan, genomik z izkušnjami iz projekta človeškega genoma, opozoril: “V teh cepivih smo našli koščke DNK, ki tam ne bi smeli biti – če se vgradijo v vaš genom, je to kot bi pustili odprta vrata za nepredvidljive spremembe.” Njegove analize nakazujejo, da bi kontaminacija z DNK lahko bila pot za integracijo, čeprav to še ni potrjeno zunaj laboratorija. Na tem mestu se postavlja vprašanje, zakaj? Kaj je vzrok za odlašanje pri preverjanju, ali prihaja do genskih sprememb samo v epruvetah ali se to dogaja tudi pri ljudeh?

Skrivnost eksozomov: Prenos težav od človeka do človeka?

Eksozomi so kot majhne poštne pošiljke, ki jih celice pošiljajo drugim celicam – in morda celo drugim ljudem prek izdihanega zraka ali kože. Študija Bansal et al. (2021) je pokazala, da lahko po cepljenju eksozomi nosijo beljakovino bodico ali celo koščke mRNA.

Kaj če bi ti eksozomi od cepljene osebe dosegli nekoga z alergijo na bodico? Po naši hipotezi bi to sprožilo reakcijo – in če bi mRNA še bila prisotna ali integrirana, morda celo novo proizvodnjo bodic v telesu prejemnika. Dr. Peter McCullough je to idejo povzel z dramatično izjavo: “Cepljeni morda širijo bodico okoli sebe kot tihi prenašalci – eksozomi so kot nevidna meglica, ki lahko sproži kaos pri občutljivih.” Čeprav znanost še ni potrdila, da je v eksozomih dovolj bodice za tak učinek, ta zamisel odpira vrata za razmišljanje o tem, kako bi lahko dolgotrajna izpostavljenost vplivala na PVS ali dolgi covid.

Študija univerze Yale: Ključ do skrivnosti?

Yale študija, ki jo vodita Akiko Iwasaki in Harlan Krumholz (medRxiv, februar 2025), je kot bomba v znanstvenem svetu: pokazala je, da beljakovina bodica ostane v telesu nekaterih ljudi z PVS kar do 709 dni po cepljenju. To je daleč dlje od pričakovanih 48–72 ur, do največ nekaj tednov! Zakaj? Je shranjena v celicah, kroži v eksozomih ali pa morda celo – kot špekulira naša hipoteza – nastaja sproti? Ta dolgotrajna prisotnost bi lahko pojasnila, zakaj nekateri imunski sistemi postanejo preobčutljivi, morda celo alergični, in sprožajo simptome, ki jih vidimo pri dolgih boleznih.

Robert F. Kennedy Jr., znan kritik cepiv, je o tem rekel: “Če beljakovina bodica ostaja v telesu dve leti, to ni zaščita – to je biološka mina, ki čaka, da eksplodira v alergijah, vnetjih ali čem hujšem.” Njegova zaskrbljenost je upravičena. Poleg epidemije alergij, dolgega covida in PVS se med svetovno populacijo širijo tudi nevrološka, kardiovaskularna in rakava obolenja. Kennedyjeva izjava se ujema z domnevo, da bi lahko dolgotrajna prisotnost beljakovinske bodice sprožila imunsko zmedo in pripeljala do imunskih verižnih reakcij med ljudmi, obenem pa morda namiguje na možnost, da bi deregulacije imunskega sistema pripeljale do raka.

Dr. Shiva Ayyadurai, eden od vodilnih svetovnih sistemskih biologov, trdi, da je deregulacija imunskega sistema pravzaprav primarni vzrok raka, ne pa zgolj dejavnik, ki prispeva k njegovemu razvoju. Dolgotrajna prisotnost beljakovinske bodice lahko povzroči kronično vnetje, ki po mnenju dr. Ayyaduraija ustvarja pogoje za nenadzorovano rast rakavih celic. Če pride do deregulacije imunskega sistema, se rakave celice lažje izognejo imunskemu nadzoru in se začnejo množiti.

Beljakovinska bodica pa ni sporna samo zaradi njene domnevne deregulacije imunskega sistema, temveč tudi zaradi njene znanstveno dokazane patogenosti. Ta beljakovina je ključna struktura na površini koronavirusov, kot je SARS-CoV-2, ki virusu omogoča vstop v gostiteljsko celico z vezavo na receptorje, kot je ACE2. Že od 80-ih naprej so znanstveniki preučevali beljakovinske bodice pri različnih virusih, vključno s koronavirusi, virusi influence in HIV, saj so ključne za razumevanje patogeneze. Po izbruhu SARS-CoV leta 2002 so raziskave pokazale, da je beljakovinska bodica odgovorna za visoko nalezljivost in patogenost virusa, kar je potrdilo sum o njeni vlogi patogenega dejavnika.

Po drugi svetovni vojni so države, kot so ZDA in Sovjetska zveza, na veliko vlagale v razvoj bioloških orožij, beljakovinske bodice pa so postale zanimive zaradi svoje sposobnosti, da povečajo nalezljivost virusa. Z napredkom genskega inženiringa, zlasti v 1990-ih in 2000-ih, so se pojavile “gain-of-function” raziskave, kjer so znanstveniki modificirali beljakovinske bodice, da bi virusi postali bolj prenosljivi ali smrtonosni. Te raziskave so pogosto opravičevali s teorijami o preprečevanju pandemij, čeprav je očitno, da najbrž ravno takšne raziskave pomenijo največje tveganje za izbruh pandemij.

Zgodovinsko zanimanje za beljakovinske bodice kot biološke agente, kot opozarja dr. David E. Martin, strokovnjak na področju patentov in intelektualne lastnine, nakazuje, da bi lahko njihova dolgotrajna prisotnost v telesu sprožila nepredvidljive reakcije, kot so alergije, ki jih opisuje naša hipoteza. V kontekstu SARS-CoV-2 je dr. Martin v svojih analizah patentov, kot je tista iz aprila 2020, dokazoval, da sekvence, povezane z beljakovinsko bodico, kažejo na možnost umetne manipulacije, kar je sprožilo razprave o izvoru virusa. Poleg tega dr. Martin opozarja, da lahko beljakovinska bodica tudi sama po sebi povzroči škodo. Študije, kot je tista, objavljena v Circulation Research (2021), so pokazale, da lahko izolirana beljakovinska bodica SARS-CoV-2 sproži vnetne odzive in poškoduje endotelijske celice, kar potrjuje njeno patogenost neodvisno od virusa.

Vse to in še marsikaj drugega so razlogi, zakaj je danes vedno več ljudi prepričanih, da je bil SARS-CoV-2 ustvarjen v laboratoriju in da je bilo obvezno cepljenje zelo nevaren globalni eksperiment. Sicer pa je razlaga o umetnem izvoru virusa že kar lep čas tudi uradno stališče številnih vodilnih predstavnikov obveščevalnih krogov. Bivši direktor CIA-e, Mike Pompeo, je že maja 2020 v intervjuju za ABC dejal, da obstajajo “znatni dokazi”, da virus izvira iz laboratorija v Wuhanu, čeprav ni želel potrditi, ali je bil izpuščen namerno. To stališče je ponovil in podrobneje razložil v dokumentarcu televizijske hiše Sky News, kjer je poudaril, da so obveščevalni podatki, ki jih je imel na voljo kot državni sekretar, kazali na to, da je laboratorijski izvor verjeten.

Zanimivo bi bilo vedeti, na podlagi katere teorije je Matt Pottinger, dolgoletni predstavnik obveščevalnega aparata ZDA, Trumpu covid opisal kot špansko gripo, še posebej, če pomislimo, da se je tako v času prvega kot v času drugega izbruha SARS-a nahajal v samem epicentru okužbe. Ko vsaj ne bi njegov oče leta 2003 napisal znanstveno fantastičnega romana z naslovom Poslednji nacist, in ko vsaj ne bi celotno dogajanje romana vrtelo okoli umetno ustvarjenega virusa, ki postane grožnja svetovnih razsežnosti.

Sicer pa je s pomembnimi akterji obveščevalnih služb tesno povezan tudi prej omenjeni dr. Soon-Shiong, ki je v času pandemije svaril pred uporabo klinično preverjenih zdravil, pred nekaj dnevi pa je med svojim pogovorom s Tuckerjem Carlsonom izjavil, da covid in cepiva, ki ga niso ustavila, po njegovem mnenju verjetno povzročajo globalno epidemijo “grozljivo agresivnih rakov”. Kot rešitev problema ne predlaga takojšnje prepovedi spodletele mRNA tehnologije. Namesto tega predlaga, da bi se še enkrat vrnili k cepljenju – tokrat v obliki imunske terapije za zdravljenje raka (Abraxane). Glede na to, da je sam milijarder, čigar poslovni imperij temelji na prav takšnih biotehnoloških inovacijah, kot je mRNA, bi rad dr. Patricka opozoril na slab vtis, ki bi ga lahko pri njegovih gledalcih pustila njegova reklama.

Peer Gynt (foto: Brescia – Amisano/Teatro alla Scala)

Knjižni molj sprašuje: EVELINA NOVAK

Uredništvo KMCS — Mon, 07 Apr 2025 20:03:00 +0000

V okviru projekta Knjižni molj, s katerim raziskujemo, kaj si o umetnosti, kulturi in literarnem ustvarjanju mislijo sodobni slovenski avtorji in avtorice, smo se pogovarjali z Evelino Novak – mlado pesnico in dramatičarko, ki v umetnosti vidi ne le poklic ali poslanstvo, temveč način življenja in duhovno terapijo.

Njeni odgovori so iskreni, čustveni in prežeti z vero v moč besede. Z umetnostjo želi navdihovati, ganiti in opominjati, da smo ljudje med seboj globoko povezani – četudi se včasih počutimo sami. V intervjuju nam razkrije svojo ustvarjalno rutino, pogled na vlogo avtorja v družbi in zakaj verjame, da so umetniki »zdravilci duše«.

Vabljeni k branju navdihujočega pogovora z Evelino Novak – in k razmisleku, kaj umetnost pomeni vam.

Kdo je Evelina Novak?

Živjo! Sem Evelina Novak, mlada avtorica in oboževalka vsega, kar je umetnost. Pišem predvsem poezijo in dramske igre. Ponosna sem, da sledim svojim sanjam in da sem se totalno »vrgla v vodo« ter začela živeti umetnost. Upam, da mi v življenju uspe in da se moja dela dotaknejo drugih. Želim si, da bi svet vedel, da se čudeži dogajajo in da je vse mogoče, če si upamo – in upam, da bi lahko bila enkrat opomin na to.

Ali verjamete v umetnost?

Seveda! Umetnost je zame najbolj pristen in iskren način sporazumevanja, ki presega prostor in čas. Konec koncev smo vsi le ljudje z enakimi težavami in radostmi. Umetnost nam daje pomen, smisel in predvsem občutek, da nismo sami v tem, kar čutimo. Zame so umetniki zdravilci duše.

Kakšno vlogo ima pisanje za vas osebno?

Pisanje je lahko terapija, izražanje, pobeg, komunikacija. Ustvarjamo, da pomagamo sebi – in s tem pogosto tudi drugim. Če so naše misli pretežke za pogovor, jih izrazimo skozi umetnost in tako lažje razumemo tudi sami sebe.

In kakšen pomen ima po vašem mnenju umetnost v družbi?

Umetnost in kultura oplemenitita družbo in omogočata njen napredek. Knjiga je lahko človekova najboljša prijateljica. Poleg tega umetnost tudi osvetljuje družbene problematike in nas motivira, da jih začnemo reševati.

Evelina Novak

Kaj je po vašem osnovni smisel umetnosti, kulture in leposlovja?

Smisel kulture je oplemenitenje družbe – je njena duša. Umetnost ustvarja izraze in smisel, leposlovje pa širi ideje, izobražuje, odpira prostor za razmislek in poglobljeno čustvovanje.

Kako pa vidite podobo avtorjev v očeh bralcev in širše javnosti?

Mislim, da nas vidijo kot ekscentrične in zanimive, nekoliko drugačne od norme – kar ni nujno slabo. V tem je nekaj osvobajajočega.

Kakšna etična načela vas vodijo pri pisanju?

Pomembno se mi zdi, da avtor piše odgovorno – da je družbeno kritičen, da razume težo besede in ne izrablja osebnih zgodb drugih brez njihovega dovoljenja.

Kako pristopate k pisanju – čakate na navdih ali imate rutino?

Vedno čakam na navdih – zame je lahko navdih vse: arhitektura, glasba, filmi, gledališče, ljudje, predvsem pa moje razpoloženje. Ko pride pravi trenutek, zvečer sedem za računalnik, predvajam klasično glasbo in pišem. Naslednji dan besedilo preberem in popravim.

Kako se odzivate na uredniške predloge?

Zelo odprto. Verjamem, da z dialogom lahko umetniško delo samo še izboljšamo.

Kakšen je vaš namen kot avtorica?

Želim izzvati čustva – predvsem solze. Solze so zame dokaz, da se nas je nekaj resnično dotaknilo.

Je pisanje za vas delo ali hobi?

Definitivno hobi – in tudi terapija.

Kdaj je knjiga končana?

Nikoli povsem. Vedno se razvija, celo ko bralec kaj dopiše s svinčnikom.

Kaj pa vaš postopek pisanja?

Navdih – klasična glasba – pisanje pozno zvečer – pregled naslednji dan.

Kako pomembna je ideja v primerjavi z rokodelstvom?

Ideja je začetek vsega, nato pride rokodelstvo.

Kakšna je vaša poetika?

Cenim ustvarjalnost, drugačnost, izvirnost. Želim, da je moje besedilo živo in edinstveno.

Vidite razliko med pisanjem različnih vrst besedil?

Zame je velika razlika. Umetniško pisanje ima svobodo, neumetniško pa pogosto deluje znotraj okvirjev.

Bi raje postali slavni ali bogati zaradi literature?

Če že, bi rekla – bolj cenjena kot oboje.

Kaj je knjiga – umetniški izdelek ali prodajni artikel?

Brez dvoma umetniški izdelek!

Kaj za vas pomeni oddati, izdati in promovirati knjigo?

Oddati pomeni zaupati tekst svetu (in upati, da ga golob pismonoša ne izgubi

Roman Milene Miklavčič, "Mehko kot britev", bralca popelje v svet prepletanja osebnih usod in družbenih tabujev, ki so zaznamovali življenje ljudi v vasici z izmišljenim imenom Žagarije.

S subtilnim občutkom za detajle in prepričljivo psihologijo likov avtorica ustvarja zgodbo, ki bralca od prve strani povleče vase in ga ne izpusti vse do konca.

Zgodba se začne leta 1973, ko se nekaj vplivnih mož takratnega časa dogovori o ustanovitvi tajnega sklada »Donovan«.

Na videz humanitarni projekt naj bi pomagal graditi pediatrično kliniko in otroško zdravilišče na Pohorju. Toda v ozadju projekta se skrivajo dosti bolj ''vsakdanji'' načrti :od prostitucije, do trgovine z dojenčki, do tihotapljenja različnih dobrin, vključno z orožjem. Avtorica mojstrsko osvetli to zakulisje, v katerem oblastniške strukture brez pomisleka posežejo tudi po umoru, da bi ohranile svojo moč.

Vzporedno z dogajanjem, povezanim z Donovanom, bralec spremlja kruto življenje žensk, ki so jih v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zvabili v prostitucijo, kjer so morala biti na voljo takratnim vplivnežem z mnogoterimi izrojenostmi tudi s področja spolnosti.

Milena Miklavčič skozi izjemno natančno izrisane zgodbe teh žrtev predstavi tudi tisti del preteklosti, o katerem se ni nikoli govorilo- in še danes se ne govori. Spolnost je bila, žal, tabu tako nekoč kot tudi danes.

Napetost romana se stopnjuje tudi s prepletanjem preteklosti in sedanjosti. Z osupljivim odkritjem človeških okostij v bližini znamenite premikajoče mize v Ravnah, se odpre Pandorina skrinjica.

Skozi roman spremljamo tudi prepletanje zgodb navidezno stranskih likov, kot sta Marjanca in Martinček, ki s svojimi pripovedmi bralcu razkrivata nekatere od pozabljenih in zamolčanih tem, ki še vedno strašijo, razdvajajo in preganjajo ljudi. Strahu, ki so jim ga nagnali v kosti, se je težko znebiti. Molčijo, ker so jih k temu prisilili.

Milena Miklavčič pri tem z izvrstnim občutkom za jezik in slog, ki ga zaznamuje neposrednost, a tudi globina, ustvarja mozaik zgodb, ki se počasi povezujejo v širšo sliko o temnih plateh človeške narave.

"Mehko kot britev" je več kot le kriminalni roman. Je psihološka študija o razdiralni moči molka, ki še danes zaznamujejo tako posameznike kot celotne skupnosti. Avtorica se drzno dotika tudi težkih družbenih tem, kot so spolne zlorabe, trgovina z ljudmi, korupcija in moralna dvoličnost, ter jih prepleta z zgodovinskim kontekstom, ki še vedno močno vpliva na današnjo družbo.

Bralec se skozi knjigo znajde v položaju detektiva, ki mora med vrsticami odkriti, kaj se je v resnici zgodilo. S sočnimi dialogi in čustveno bogatimi opisi okolja, v katerem se odvijajo ključni dogodki, Miklavčičeva ustvarja pripoved, ki ni samo zgodba o nerazumnih dejanjih, so tudi zgodbe o ljudeh in o zapletenostih, ki jih nosimo v sebi.

"Mehko kot britev" je knjiga, ki bo bralcem izjemno všeč! Zlasti tistim, željnim globljega vpogleda v človeško dušo, pa tudi ljubiteljem napetih zgodb s presenetljivimi razpleti. Milena Miklavčič je s tem romanom ustvarila delo, ki bo bralce pustilo brez diha, a jih bo hkrati spodbudilo, da tudi sami razmislijo o tanki meji med dobrim in zlim, med resnico in lažjo, kar je avtorica v knjigi ''Mehko kot britev'', tako prepričljivo predstavila.

Naslovnica in ilustracije pa bodo (so) delo Lana Seuška.

Polona Baumgartner. Želim postati primabalerina in se poklicno ukvarjati s plesom!

Barbra Drnač — Mon, 07 Apr 2025 03:42:00 +0000

Spoznajte trinajstletno mlado balerino iz Razkrižja, ki pleše s srcem!

Draga Polona, lep pozdrav na našem portalu in prosim za uvod se našim bralkam in bralcem predstavi v nekaj stavkih. Kdo si Polona Baumgartner in kam si namenjena, če že veš?
Pozdravljeni. Sem Polona Baumgartner, stara 13 let. Opisala bi se kot dobrosrčno, prijazno, ki rada priskoči vsakemu na pomoč. Rada imam živali. Najbolj pa uživam v plesu. Kam me bo pot zanesla v prihodnje še ne vem, zagotovo pa si želim, da je ta pot povezana z baletom.

Plesni začetki

Povej nam nekaj o tvojih baletnih začetkih. Saj se vse začne na začetku kajne? Kdo te je navdušil za balet in zakaj ravno balet?
Od nekdaj sem občudovala balerine, ki so plesale v špicih in si želela, da tudi jaz kdaj tako plešem. Ko sem bila majhna sem bila zelo gibčna. Starša sta se odločala ali me vpišeta na gimnastiko ali na balet. Tako sem pričela trenirati balet v prvem razredu osnovne šole, ko sem bila stara 5 let.

S pedagoginjo Mirjano Šrot in kolegicami iz šole zaplesi.si.

Prihajaš iz Razkrižja in zaupaj nam tvojo baletno izobraževanje, kdo so zaslužni za vsa tvoja baletna znanja?
Doma sem na Razkrižju, majhni obmejni občini, kjer se skoraj vsi vaščani med seboj poznamo. Obiskujem Glasben šolo Slavka Osterca Ljutomer in Plesno šolo Zapleši.si v Mariboru. Zaslužni za moje baletno znanje sta mentorici Ana Germ na Glasbeni šoli Slavka Osterca Ljutomer in Mirjana Šrot na Zapleši.si. Ko je pred tremi leti na baletnem izpitu v Ljutomeru Mirjana Šrot videla moj potencial me je povabila na dodatne ure baleta v Maribor. Tega sem se zelo razveselila, hkrati pa sem bila v dvomih, ali me bodo starši pri tem podprli. Nenazadnje Maribor ni tako blizu.

Po tekmovanju Baltek 2024.

Kakšen odnos imata z Mirjano, kako funkcionorata in kaj meniš je pomembno za dober odnos med pedgaogom in varovancem?
Zame je odnos med pedagogom in varovancem ključnega pomena. Te dvigne, ko ti morda ne gre. Mirjana je super učiteljica, veliko me je že naučila. Je moja vzornica. Je stroga, a me to ne moti. Tudi Ana Germ je odlična učiteljica s katero se dobro razumem.

Priprave na dunajsko tekmovanje. (foto: Francesco Grillo)

Redno se udeležuješ tudi baletnih tekmovanj na katerih dosegaš krasne uspehe. Kje vse si že bila in na katere uvrstitve, ki si jih osvojila si najbolj ponosna in zakaj? In kaj te še čaka letos?
Bila sem že na kar nekaj tekmovanjih. Spomnim se prvega tekmovanja TUTU Grand prix 2023 v Lendavi, kjer sem osvojila drugo nagrado ter srebrno plaketo v kategoriji solo in prvo mesto ter zlato plaketo v kategoriji skupina in Mednarodni baletni poletni seminar v Piranu. Udeležila sem se tudi tekmovanj Libero Dance Fest, Rolly Dance Open, Spera, Ballet Stage… Letos sem na Europen Ballet Grand Prix na Dunaju osvojila 9. mesto od 89 udeleženk in 3 štipendije za Portugalsko, Italijo in München. Na to sem zelo ponosna, saj sem dosegla izjemen rezultat. Na Samba Dance Open festivalu sem dosegla 1. mesto in zlato priznanje v kategoriji solo, 1. mesto in elitno srebrno priznanje v duetu z Evo Mesarec in 1. mesto in elitno srebrno priznanje v skupinski točki. Udeležiti se nameravam še kar nekaj tekmovanj od TUTU-ja, Rolly Dance Open…

Na tekmovanju na Dunaju. (foto: Francesco Grillo)

Kaj ti pomenijo tekmovanja in zakaj so dobra, česa pa recimo ne maraš?
Zelo sem vesela, da lahko grem na tekmovanja. Ne udeležujem se jih samo zato, da bi zmagala ampak, ker nabiram nove izkušnje, spoznam sodnike in druge tekmovalce.
Je v tebi tudi kaj koreografske žilice ali raje prepuščaš koreografom in pedagogom, da ti skreirajo točko?
Rada koreografiram sicer bolj moderne točke, še raje pa to vlogo prepuščam mentorjem, da mi sestavijo točke. Zaenkrat.

Na festivalu Rolly Dance Open. (foto: Girafon Studio)

V katerih koreografijah pa najbolj uživaš? V modernih ali klasičnih na špicah?
Najbolj uživam, ko plešem variacije v špicih. Treniram tudi moderni in sodobni balet, a mi klasični najbolj ustreza.
Imaš vzornike v baletnem svetu, koga občuduješ?
Imam več vzornikov. Največji sta moji učiteljici Mirjana Šrot in Ana Germ, od plesalk pa Natalija Osipova, Catarina De Meneses, Svetlana Zaharova…

S pedagoginjo Ano Germ po tekmovanju na Dunaju.

Se želiš poklicno ukvarjati z baletom, kakšne so ambicije in kaj vse si za to pripravljena narediti, da jih izpolniš?
Želim postati prima balerina in se poklicno ukvarjati s plesom. Za dosego cilja sem pripravljena trdo garati in se učiti, tudi prosti čas nameniti vajam.

Kaj vse te še zanima v življenju poleg baleta?
Poleg baleta me zanimajo konji, likovno ustvarjanje, ličenje…
Kaj počneš kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Prostega časa imam zelo malo. Ko nisem na baletu se učim, pomagam pri hišnih opravilih, preživljam čas z bratom, poleti rada jezdim, plavam na bazenu, se sprehajam, kolesarim, obiskujem baletne predstave in še kaj bi se našlo. Tudi dedku in babici pomagam v vinogradu in pri polnjenju vina.

Nam zaupaš še na katero ‘normalno’ šolo hodiš, v kateri razred in kako tvoji vrstniki, sošolci&sošolke gledajo na baletno udejstvovanje? Navijajo zate, te podporajo ali včasih tudi zavijajo z očmi?
Hodim v 8. razred Osnovne šole Janeza Kuharja Razkrižje. S sošolci se odlično razumem. Vsi me zelo podpirajo, nekatere sošolke hodijo na moje nastope, kar me veseli. Na tekmovanjih navijajo zame. Tudi na šolskih prireditvah plešem balet. To so prijetne izkušnje.
Starši pa so tvoji veliki podporniki, kajne? Vožnja v Maribor iz Razkrižje dvakrat tedensko, ni mačji kašelj. A podpora je pomembna, kajne?
Starši so moji največji podporniki in motivatorji. To mi veliko pomeni. Mama me vozi v Ljutomer 3 krat tedensko v Maribor pa 2-4 krat na teden. Predvsem pred tekmovanji imamo dodatne treninge ob sobotah in nedeljah.

Po festivalu Samba Dance Open

Te bodo podprli tudi, če bi se recimo zavoljo baleta morala preseliti iz Slovenije?
Starši me podpirajo pri vsaki odločitvi. Tudi, če bi šla v tujino.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Pleši s srcem in telo ti bo sledilo.
Plesati balet pa je?
Zame zelo sproščujoče.