Kultura Kultura

FOTO: Predstavitev knjige Melita Vidovič: ZEMLJEvidna

Uredništvo KMCS — Tue, 01 Jul 2025 18:35:17 +0000

V torek, 1. julija 2025, je v mariborski Literarni hiši potekala predstavitev knjige ZEMLJEvidna avtorice Melite Vidovič. Dogodek je suvereno povezoval Marjan Pungartnik, avtorica pa je ob tej priložnosti tudi interpretativno prebirala odlomke iz svojega dela.

Knjiga je izšla pri Založbi Kulturni center Maribor, prisotne pa sta nagovorila tudi glavni urednik Dušan Hedl in odgovorni urednik Peter Dobaj.

ZEMLJEvidna Melite Vidovič je sestavljena in liričnega in proznega dela, poezije in kratkih zgodb, dvojnost dela nakazuje tudi sam naslov knjige. Likovno razsežnost knjige dopolnjujejo fotografije Alena Orgoliča, ki subtilno nadgrajujejo literarno pripoved, ter naslovnica knjige, slikarsko dela avtorice same.

Festival JEFF (Jazz Etno Funky Festival) že od leta 2003 skrbi za inovativen in pester glasbeni program, ki na poseben način zapolni poletne večere v mestnem jedru Kopra. Festivalsko dogajanje v organizaciji Kluba Študentov Občine Koper tako ponuja širok spekter glasbe, kakršne ni moč slišati na preostalih festivalih. Letošnja festivalska izvedba bo ob sredah v mescu juliju gostovala v zgodovinsko obarvanem vrtu Pokrajinskega muzeja Koper.

Jazz Etno Funky Festival ali krajše JEFF je festivalski cikel dogodkov, ki že več kot dvajset let stremi h kakovostni in žanrsko raznoliki glasbeni izkušnji v idilični atmosferi mestnih poletnih večerov.

Več informacij o letošnjem pestrem programu najdete na povezavi.

Foto: MOK, Jazz Etno Funky Festival

The post Vrt Pokrajinskega muzeja Koper bo gostil JEFF 2025 appeared first on e-Kopercapodistria.

VERONIKA DESENIŠKA – na Starem gradu v Celju

Uredništvo KMCS — Mon, 30 Jun 2025 08:25:05 +0000

Recenzija muzikala avtorjev Leona Firšta in Janeza Usenika:

VERONIKA DESENIŠKA na Starem gradu v Celju

Piše: Franc Križnar

Program in nastopajoči …

Vse od 2016 tečejo vsakoletne poletne postavitve muzikala v mestu ljubezni, v Celju Veronika Deseniška. Avtorja te znamenite resnice in legende sta skladatelj Leon Firšt (1994) in libretist Janez Usenik.

Od letošnjih štirih napovedanih postavitev pod milim nebom in pod okriljem Starega gradu Celje (27. 6. do 4. 7.) pred več tisoč glavo množico hvaležnih obiskovalcev, sem si ogledal in slišal tisto prvo (27. jun.) in bil z njo v vseh avtorskih in izvedbenih pogledih več kot zadovoljen. Če le-to primerjam s kar nekaj TV- in filmskimi ogledi, z nekaj živimi tovrstnimi ogledi pa tudi nekaj s tujimi (mdr. pred nekaj meseci tudi z eno od predstav Aladdina na enem od Broadwayjskih odrov v New Yorku), morem reči, da so tako zgledi kot naši domači, slovenski uspehi na tem področju tudi z omenjeno celjsko Veroniko Deseniško več kot upravičeni. V organizaciji Celja-mesta grofov, Zavoda Celeia Celje in Mestne občine Celje smo tako podoživeli v glasbenem, pevskem, plesnem in igralskem pogledu zgodbo o Veroniki Deseniški, ki je pravzaprav slovenska zgodba o Romeu in Juliji in je po besedah tokratnih (po)ustvarjalcev največji slovenski ep. Scenarij muzikala pa govori tudi o tem, kako je Friderik II. Celjski mesto Celje zgradil kot spomenik njuni ljubezni. Meni se je omenjeni ogled ponudil tudi v okviru (vseh) slovenskih glasbenih možnosti na omenjeno tematiko, ki pa jih ni veliko. V okviru zadane tematike gre tudi za napovedani simpozij ob 600-letnici smrti Veronike Deseniške (1380-1425), ki bo med resnico in legendo Veronike Deseniške nekoč in danes (Preddvor, 5. sep. 2025), opozoril tudi na to. Od širše tovrstne tematike sta tako na glasbenem področju na prvem mestu operi Urh, grof celjski (1894) Viktorja Parme in Veronika Deseniška (1941-1945) Danila Švare, hrvaški Valček Veronika Desenićka (1986) v avtorstvu in izvedbi Taborgradskih dečkov v žanru narodno zabavne glasbe, omenjeni muzikal (2016) in song/popevka avtorice in izvajalke Raiven Veronika (2024).

Levo: Začetek muzikala

Desno: Eden začetnih množičnih prizorov

Da je Veronika Deseniška kot legenda tudi v Celju še vedno živa, je dokazal mladi slovenski skladatelj L. Firšt. S svojim muzikalom je napisal pravi zgodovinski glasbeni spektakel. Zlasti za njene celjske izvedbe in ponovitve na celjskem Starem gradu (2016 →) velja, da lahko še dandanes tam doživite vznemirljivo srednjeveško ljubezensko zgodbo prav tam, kjer se je pred več kot 500 leti tudi zgodila. Z glasbenimi in gledališkimi ter sodobnimi medijskimi tehničnimi sredstvi oblečenimi v 3D-video mapping^¹ projekcijo (Tomislav Gangl in Jaka Kotnik). Te vas popeljejo v samo središče dogajanja. V teh oblikah in vsebinah se odvije zgodba o boju za oblast, političnih spletkah, vstaji ljudstva ter nesmrtni ljubezni Veronike in Friderika, ki se od drugih ljubezni (alias: Romea in Julje, Ruslana in Ljudmile, …) razlikuje samo v eni stvari: ta je povsem resnična!

Vsebina: zgodba temelji na stari legendi iz obdobja rodbine Celjskih grofov in govori o Frideriku II. Celjskem, sinu Hermana II. Celjskega, ki na potovanju po družinskih posestvih sreča Veroniko Deseniško in se vanjo zaljubi. Friderikova žena Elizabeta Frankopanska v sumljivih okoliščinah umre, kar Frideriku in Veroniki omogoči poroko. Ko za Elizabetino smrt izve Elizabetina družina, Frankopani, Celjanom napovejo vojno. Herman in njegov vitez Jošt Soteški pa se spomnita, da se lahko spopadu izognejo, če vso krivdo zvalijo na Veronikine domnevne čarovniške moči in ji sodijo, še preden frankopanska vojska prispe do Celja. A meščani Celja se očitno lažni obtožbi uprejo in dosežejo oprostilno sodbo, kar pa Hermana ne ustavi in takoj po sojenju naroči Veronikin umor.

Legenda o Veroniki Deseniški in Frideriku II. Celjskem, prestolonasledniku ene najvplivnejših evropkih vladarski rodbin 14. stol. je navdihnila kopico najpomembnejših slovenskih literatov, ki so nam na to temo podarili več romanov, dram, pesmi, oper in likovnih del. Čas je že bil, da se zgodba končno pojavi v veličastni obliki muzikala, ki sta ga mojstrsko ustvarila scenarist J. Usenik in uspešni slovenski pisec muzikalov (Cvetje v jeseni, Vesna, …) skladatelj L. Firšt, nekdaj čudežni otrok, danes pa pri svojih dobrih 30 letih, eden vodilnih skladateljev srednje generacije, čigar skladbe redno izvajajo po vsej Evropi.

Levo: Friderik II. Celjski/Klemen Bunderla …

Desno: Veronika/Eva Černe Avbelj in Friderik II. Celjski/K. Bunderla …

Razvajenega grofa Friderika v predstavi upodablja vsestransko talentirani Klemen Bunderla, njegovo ljubezen Veroniko Deseniško pa igra in poje Eva Černe Avbelj, ki že več kot desetletje obvladuje vse od Slovenske popevke do nacionalnih opernih in drugih inštitucij. Zgodbo, v kateri grof Herman zaradi neodobravanja sinovega razmerja z dekletom nižjega stanu, Veroniko, obtoži čarovništva (kar je bil tudi prvi zabeleženi čarovniški proces na Slovenskem), poleg prej naštetih, izvaja še ekipa več kot 50 nastopajočih. Med njimi so znana imena slovenskih muzikalov: Marjan Bunič (Herman II. Celjski), Željka Predojević Korošec (Elizabeta Frankopanska), Srđan Milovanović (Jošt Soteški), Tjaša Hrovat Steklasa v alternaciji z Mašo Tiselj (Nuna), Gregor Ravnik (Trgovec) idr.; pa še 17-članski mešani (pevski) zbor.

“Obleka naredi človeka, prizorišče pa predstavo,” saj omenjene predstave tega muzikala potekajo na Starem gradu v mogočni srednjeveški utrdbi (največji v Sloveniji) na strmem hribu nad Celjem. Predstava poteka na dvojnem odru, ki ju povezujejo ogromne stopnice, spodnji oder pa je posebej za predstavo zgrajen v pet metrov globokem obrambnem jarku. Fascinantna gledališka luč, najnaprednejše 3D-projekcije, ki grajske stolpe in zidove oblečejo v pravljične scene in zahteven zvočni sistem, so skriti v ogromnih, a ponoči skoraj nevidnih konstrukcijskih stolpih. Ti gledalcu in poslušalcu omogočijo, da izgubi občutek, kje se začne leto 1450 in za zdaj konča v letih 2016-2025. Verjetno je ob vedno aktualni zgodbi in sijajni umetniški izvedbi tudi celostno doživetje zaslužno, da muzikal, zagotovo največji celjski kulturni projekt tega tisočletja, v Celje, mesto ljubezni, privablja številne obiskovalce.

Muzikal Veronika Deseniška sta l. 2016 napisala skladatelj L. Firšt in scenarist J. Usenik. Delo je bilo krstno izvedeno 5. jul. 2016 na Starem gradu v Celju v režiji režiserja Marka Plantana (asistentka Sara Lucu), vokalni casting Barbara Grabar, vodja predstave Karmen Sluga Lukec, maskerka Nataša Castaldi, pomočnica vodje predstave in rekviziterka Tinkara Strenčan, oblikovalec svetlobe David Andrej Francky, lučni mojster Klemen Kuhar, inštruktor mečevanja Roman Vučajnk in pod umetniškim vodstvom dirigenta Simona Dvoršaka. Med preostalimi protagonisti tega celjskega muzikala naj izpostavimo vsaj še koreografinjo Anjo Zupanc, kostumografinjo Ino Čebular, scenografa Miha Peperka, ozvočevalce iz Fancy Music, d.o.o., tonskega mojstra Mateja Kovše

NATEČAJ PESNIŠKA ZBIRKA 2026

Uredništvo KMCS — Mon, 30 Jun 2025 08:00:28 +0000

Knjižna založba Kulturni center Maribor razpisuje natečaj za najboljšo pesniško zbirko. V okviru natečaja bodo podeljene sledeče nagrade:

mesto: denarna nagrada 100 evrov in objava pesniške zbirke

in 3. mesto: objava pesniške zbirke

Pesniške zbirke bo ocenjevala uredniška komisija.

Pogoji za sodelovanje in ocenjevanje:

Rok za oddajo prijav je 15. 11. 2025.

Pesniška zbirka naj bo obsega med 60 in 150 pesmi.

Prijava na natečaj ni anonimna. Prijavitelj priloži življenjepis ter navede dosedanje objave v literarnih revijah, spletnih portalih in/ali drugih medijih, ter povezave nanje. V okviru tega lahko prijavitelj pričujoči pesniški zbirki priloži tudi spremno besedo recenzenta.

Kriteriji ocenjevanja:

Kvaliteta oddanega besedila (5 točk)

Dosedanje objave / reference avtorja (5 točk)

Oddaja prijav:

Prijava je možna v elektronski obliki ali po pošti. Rok za oddajo prijav je 15. 11. 2025.

V elektronski obliki prijavo pošljete na: natecaji.kulturni.cm@gmail.com v sledeči obliki:
Zadeva: Prijava na natečaj PESNIŠKA ZBIRKA 2026.
Pesniška zbirka in reference naj bodo dodane v priponkah.
Ob prijavi navedite sledeče podatke: ime, priimek, naslov, telefonska številka, e-mail naslov.

V papirni obliki ali na elektronskem nosilcu (CD, USB ključek) pošljite prijavo na naslov:
Kulturni center Maribor
Ljubljanska 4
2000 Maribor

Pošiljka naj bo poslana z navadno pošto (ne priporočeno). Priloženi naj bodo pesniška zbirka, reference in osebni podatki: ime, priimek, naslov, telefonska številka, e-mail naslov.

Vesna Jevšenak. Indijski ples je za Slovence še vedno eksotika!

Barbra Drnač — Sun, 29 Jun 2025 23:02:00 +0000

Intervju z ustanoviteljico društva Salam Ghazeea, ki letos praznuje 20 let delovanja Vesno Jevšenak.

Draga Vesna, čestitke ob 20. letnici delovanja tvojega društva Salam Ghazeea. Se spomniš zakaj konkretno si pred toliko leti osnovala društvo, ki sodi danes med najbolj prepoznavno društvo, ki je specializirano za indijski ples?
Hvala. Društvo sem ustanovila, ker sem imela zelo jasno vizijo, kako se želim ukvarjati s plesom in to v mojem takratnem plesnem delovnem okolju ni bilo možno. Moja vizija je bila ponuditi čim bolj strokovno, poglobljeno in kvalitetno plesno vadbo indijskih in orientalskih plesov. Le to naj bi vključevalo tudi daljše izobraževanje plesalk in plesalcev. Predvsem me je vleklo v ustvarjanje večjih plesnih projektov – predstav. Za kar pa potrebuješ dobro izučeno, kolegialno in odgovorno ekipo.

Vesna Jevšenak in njena plesna energija ob 20. letnici društva Salam Ghazeea. (foto: Metod Blejec)

Se ti zdi 20 let dolgo ali kratko obdobje?
Minilo je kot bi mignil. Šele ko sem zavestno šla skozi vsa ta leta in vse projekte ter moje življenje, ki je teklo ob tem z vsemi spremembami in novostmi vred, sem zaznala, da je 20 let dolga doba. Čez naslednjih dvajset bom najbrž že v penzionu.

In kakšen je pogled na teh dvajset let? Na kaj si recimo najbolj ponosna in kaj je tisto, kar ni bilo mogoče tako prijazno in si že skoraj pozabila?
Za sabo imam jaz tako kot društvo res bogat opus plesnih predstav. Najbolj ponosna sem na te predstave, ki so plod večletnega tako ustvarjalnega kot tehničnega dela. Sem pa enako ponosna na ljudi, ki so te projekte soustvarjali z mano. Ob meni je v društvu tudi kar precej dolgotrajnih plesalk in plesalcev, ki smo skupaj več kot deset let, kar nekaj teh je že 15 ali 20 let v društvu. Ob tem pa smo precej razširili poznavanje tako indijskih kot orientalskih plesov v Sloveniji, saj dokaj pogosto nastopamo tudi na različnih prireditvah, festivalih in podobnih tematskih dogodkih. Neprijetne izkušnje so bile redke, saj se izogibam dogodkov, kjer bi bil ples narobe razumljen. Neprijetni spomini so morda na obdobja finančnih kriz, ki so se odražale tudi v Sloveniji in koronsko obdobje, ko je velik upad plesalcev in dogodkov, kar ogrozi obstoj in delovanje društva, vendar se je vedno nekako dobro razpletlo.

Kakšna ekipa pa sploh ste? Koliko je pedagogov, koliko članov?
Trenutno nas je 5 pedagogov in nekaj gostujočih. Poleg mene v društvu učita orientalski ples Marjanca Sonc v Ljubljani in Alenka Lapanja v Idriji. Indijski klasični ples poleg mene poučuje tudi Darja Feizpour, Bollywood jaz poučujem na rednem tečaju, Darja Feizpour in Iztok Žužek pa zadnje čase vodita občasne vikend delavnice.

Enkrat letno se nam pridruži Nivedita Badve iz Indije, ki je profesorica indijskega klasičnega pleda bharat natyam, indijskih folkor in bollywooda ter profesionalna plesalka v Indiji. Bollywood plesalci se radi odpravijo tudi na kakšne delavnice v tujino, ali gostijo učitelje drugih indijskih folkor kot je bhagra ali rajastani ples. Pred korono smo gostili tudi učiteljice za orientalski ples in perzijski ples. V društvu imamo letno povprečno 60 aktivnih članov. Vsako leto pride približno dvajset novih ljudi poskusit, od tega jih kakšna tretjina ostane. Občasno kdo od dolgoletnih plesalcev tudi neha. Največji osip je v prvem ali drugem letu. Potem, če ostanejo, postanejo dolgoletni člani. Bi bilo pa zanimivo oceniti, koliko ljudi se je dejansko učilo pri nas.

Organizirala si tudi praznovanje na katerega si povabila svoje zveste sodelavce, ki pa nekateri prihajajo seveda iz Indije. Kakšen program si ob tej priložnosti oblikovala?
Za program dvajsetletnice sem se odločila, da bom iz arhivov izbrskala 20 koreografij, ki so nastale v tem času in so iz različnih razlogov pomembne za nas. Ali ker so bile prave uspešnice ali ker sem jih koreografirala za kakšne posebne predstave ali pa jih je koreografiral kdo drug, ki nam je pomemben. Tako sem recimo obudila koreografijo Ujwala Bholeja, ki je bil prvi učitelj bharat natyama pri nas in je nekako ‘odgovoren’ za to da še danes plešem in poučujem bharat natyam. Premogel je neizmerno količino zaupanja, podpore in srčnosti. Na dvajsetletnico sem povabila Nivedito Badve, ki je Ujwalova učenka ter prihaja k nam že 15 let. Navdušila me je z neizmerno količino energije s katero poučuje in pleše ter z nami deli svoje plesno znanje. Bila je soavtorica kar nekaj indijskih predstav, zato se mi zdelo edino prav, da je del tega praznovanja, saj soustvarja naš plesni opus.

Smo Slovenci/Slovenke že dobro sprejeli indijski ples ali nas še vedno kaj posebej začudi, navduši, preseneti in kaj je to?
Indijski ples je še vedno za Slovence eksotika. Me je pa presenetilo, da ko smo organizirali že tretjo predstavo v Arboretumu, so prišli čisto naključni obiskovalci, nekateri ker so nas videli že prejšnja leta, nekateri pa so šli slučajno mimo in se jih je zbralo prijetno število. Še vedno jih navduši bogata izraznost plesa, zanimajo jih zgodbe, ki jih včasih težko razberejo iz gibov, nekatere, ki pa so nam kulturno bliže, pa celo prepoznajo v plesu.

Kakšne vzporednice pa največkrat vlečemo med Indijo in Slovenijo, če smo gledalci, kaj so naše največje asociacije in kako reagirajo plesalke, ki indijski ples seveda dobro poznajo?
Zgodbe ljudi in čustev so načeloma univerzalne in če jih prepoznamo v zgodbi so nam blizu, se lahko z njimi poistovetimo, čeprav nastopajo »liki« iz druge kulture. Mislim, da je glavni vir navdušenja ravno močna izraznost čustev v plesu, ki v gledalcu zbudi njegova čustva, prav tako pa radost do življenja in gibanja, ki se izraža skozi bollywoodske in ljudske plese Indije. Gibanje in ples sta univerzalna jezika čustev, čeprav z drugačno gestikulacijo ali tehniko. Mene je vsekakor pritegnila ta bogatost izražanja, barvitost in duhovna globina in pri ljudeh, ki se odločajo za ta ples, je vzgib podoben. Tudi ko plešemo, je za nas sama zgodba pomembna ni samo perfekcija gibov ampak tudi istovetnost doživljanja zgodbe, ki prinese potem pravo izraznost in izvedbo giba. Nisi samo izvajalec gibov ampak plešeš tudi s čustvi, ki se ti ob tem porajajo.

Zdiš se mi človek, ki nenehno ‘hlasta‘ za novimi znanji, za biti aktualen, obveščen. Kaj te žene pri tem in kam te najbolj vleče in zakaj?
Vsekakor je radovednost moja glavna gonilna sila. Rada raziskujem ples in njegov izvor me pristno zanimata. Če bi čas tekel ‘drugače’, bi vsekakor plesala še več plesnih stilov. Vsak ples je izražanje človeka in to mi je res fascinantno, kako so različne kulture to svojo izraznost prelile v plesne gibe. Zanimivo mi je tudi čisto umetniško iskanje povezav med gibi in glasbo, med stili. Ko najdeš vzporednice v različnih plesnih stilih zaznaš pristnost človeškega gibalnega izražanja, univerzalni jezik.

V čem pa se je indijski ples najbolj spremenil? Če se sploh je, seveda?
Seveda ples je živa stvar in tudi na indijski ples vplivajo spremembe družbe. Indijski ples ima sicer tradicijo spoštovanja gurujev, kjer se še danes plešejo dobre koreografije znanih gurujev v znak spoštovanja njihovega talenta in umetniškega dobrinosa k plesu. Hkrati pa nastajajo stili in plesi z novejšimi vsebinami, z gibi bolj modernega karakterja. Vsekakor je postal indijski ples bolj odprt in neposreden, vendar še vedno uporablja veliko prenesenih pomenov, kjer lahko zgodbo razumeš dobesedno ali iščeš njen drugi skriti pomen, kar pa je ravno čar indijskih plesov.

Indija je bila od nekdaj popularna destinacija za ‘iskanje tretjega očesa’ nas Evropejcev oziroma Zahodnjakov. Lahko z indijskim plesom najdemo tretje oko?
Ples je neke vrste meditacija. Ena naših predstav se je glasila Ples je moja joga, kar je nekoč rekel Ujwal Bhole in je s tem zelo veliko povedal. Predanost plesu v trenutku tukaj in zdaj, harmonija in posvečenost. Uvid v to kar je pomembno… Vendar menim, da se je težko poistovetiti z načinom, ki je narejen za nekoga, ki je zrasel v drugi kulturi. Nekaterim lahko sicer tudi to ustreza. Sama nisem nikoli prevzela indijske duhovnosti kot take ampak jo doživljam kot enega od izrazov človeškega doživljanja smisla in namena. Jaz vidim iskanje notranjega miru in harmonije, povezovanje z nekim višjim smislom bolj v tem, kako živimo v danem trenutku v stiku s seboj in drugimi v nekem spoštljivem odnosu do sebe, drugih in okolja. Ples mi predstavlja enega od stebrov za sproščanje, umirjanje, stabilizacijo, izražanje in ustvarjalnost.

Kaj v tvoje življenje prinaša plesanje in učenje indijskega plesa?
Predvsem živost, usmerjenost, predanost, mirnost, mojstrstvo. Ples je veščina. Ob urjenju plesa urim svoje telo in svoje misli ter čustva. Ples je izražanje. Skozi ples lahko izražam različne aspekte sebe brez da bi to imelo vpliv na kogarkoli. Ples je ustvarjanje. Omogoči mi, da sem ustvarjalna, kar me bogati, ohranja prožnost uma in daje občutek izpolnjenosti. Ker je indijski ples bogat vir zgodb, izraznosti in barvitosti, ter življenjske radosti in tudi nefiltriranega čustvovanja.

Naročilo:
pri avtorici, Mileni Miklavčič (prejmete s posvetilom in podpisom) na mail: jutri2052@gmail.com
na spletu PRIMUS
ali v
kateri koli knjigarni v SLO

“Milena Miklavčič je z romanom Mehko kot britev stopila korak dlje od svojega dokumentarnega opusa Ogenj, rit in kače niso za igrače in ustvarila kompleksno literarno delo, v katerem fikcija podpira resničnost, ne pa obratno. Njena uporaba krimi elementov ni zgolj slogovni okras, temveč strateški način, kako družbeno zamolčano temo pripeljati v središče pozornosti. To je roman, ki ima žive korenine v naši kolektivni zgodovini – in nas nehote ali celo hote postavi pred ogledalo.”

NAMIG ZA BRANJE

noreply@blogger.com (MILENA MIKLAVČIČ) — Sun, 29 Jun 2025 06:56:00 +0000

Namig za branje: Milena Miklavčič: Mehko kot britev

Zadnja leta pogosto prebiram literarna dela svojih prijateljev, s katerimi si svoja dela pogosto tudi izmenjamo. Ena od takih je tudi moja večkratna gostja televizijskih oddaj Milena Miklavčič, s katero sva bila pred leti tudi sodelavca na portalu Javnost.si, pri tedniku Reporter, kjer je ona še vedno kolumnista, in zadnji dve leti pri tedniku Domovina. Prebirati dela tistih, ki jih poznaš, z njimi kdaj tudi poklepetaš, je nekaj čisto drugega, kot prebirati dela avtorjev, ki jih poznaš le prek njihovih del ali kakšnega intervjuja, ki ga o njem objavi ta ali oni medij.
Preden sem prvič na televiziji ETV gostil Mileno Miklavčič, sem prebral prva dva dela njene zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače. Kasneje sem prebral tudi preostale dele iz te zbirke (peti me še čaka) in se lotil tudi nekaj njenih knjig za otroke. Tokrat pa sem se lotil njenega zadnjega (to besedo nerad zapišem, ker verjamem, da to ni njeno zadnje literarno delo) romana z naslovom Mehko kot britev, ki ga lahko kupite kar pri avtorici.
Doslej sem prebral kar nekaj kriminalnih romanov slovenskih avtorjev, denimo od Avgusta Demšarja, Tadeja Goloba, do bratov dvojčkov Igorja in Borisa Karlovška in še od nekaterih drugih. Morebiti je delo Milene Miklavčič nekoliko drugačno od kriminalnih romanov prej omenjenih avtorjev. Ne gre toliko za klasični kriminalni roman, kjer bi se najprej srečali s kakšnim ropom, umorom, posilstvom, mafijsko družbo itd., kar bi nato denimo raziskoval kakšen policijski inšpektor ali detektiv. Prej gre za raziskovanje ali vpogled v našo krvavo preteklost. Glede na avtoričino odlično poznavanje naše ne tako daljne preteklosti, kar je opisala v prej omenjeni zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače, je potemtakem čisto logično, da se je tokrat pisateljica na osnovi pričevanja lotila še pisanja romana, o katerem teče beseda. Kakopak se tudi tu vse skupaj začne klasično, z umorom, pravzaprav z najdbo okostij v vasici Žagarije, kar v naslednjih tednih pred tem mirno vas prestavi v višje prestave…
Pisateljica nas spretno in na zanimiv način popelje v čase nekdanje Jugoslavije, kjer so se v takratni visoki družbi dogajale mnoge nečednosti. V prvi vrsti svingerske zabave, posilstva, prodaja otrok, ki so jih rodile posiljene ženske, in tudi umori. Opisuje žalostne in predvsem tragične usode žensk, ki so bile prisiljenje v prodajo svojih teles pohotnim političnim veljakom in mogočnežem doma in čez mejo pa tudi znanim obrazom iz sveta estrade, ki so se zbirali ob koncu tedna pri lokalnem zdravniku. Kriminalistom, ki raziskujejo, komu pripada najdeno okostje, se le počasi razkrivajo dogodki, o katerih se je v vasi dolga leta molčalo. Za molk so bili nekateri celo plačani, tudi grozili so jim, če bi kdo poskušal kaj povedati ali razkriti. A na koncu resnica vedno pride na dan. Vendar pa nas pisateljica vse do zadnjega poglavja pušča v radovednosti in razmišljanju okrog temeljnega vprašanja, kaj je pripeljalo do umora in kdo je tisti ali tista, ki je kriv/a, da se je pred mnogimi leti v tej vasi zgodil umor, pravzaprav dva. Ocena, kdo je bolj žrtev in kdo bolj krvnik pa je prepuščena vsakemu od nas. Nič se ne zgodi brez razloga.
Še namig: morebiti bi bilo dobro po tem pisateljičinem delu posneti kakšno televizijsko nanizanko. Nič manj zanimiva ne bi bila kot denimo kakšna, ki je bila posneta po kriminalnih romanih Demšarja ali Goloba.

Naročilo:
pri avtorici, Mileni Miklavčič (prejmete s posvetilom in podpisom) na mail: jutri2052@gmail.com
na spletu PRIMUS
ali v
kateri koli knjigarni v SLO

Zadnja Parada plesa letošnje sezone. Reportaža s tekmovanja LjubljanaBall in intervju z Darkom Brlekom!

Barbra Drnač — Sat, 28 Jun 2025 23:35:00 +0000

Vabljeni na ogled zadnje oddaje v letošnji sezoni danes ob 18.45 na TV3!

Priplesali smo do konca sezone in Parada plesa vam danes prinaša še zadnje plesne novice. Obiskali smo tekmovanje LjubljanaBall, ki ga je že tretjič v ljubljanskem hotelu Union organiziral Andrej Škufca z ženo Melindo. Na njem se je trlo mednarodnih plesnih zvezd in seveda tudi naših, ki jih skoraj nikoli ne vidimo na domačem plesnem parketu.

Melinda in Andrej Škufca. (foto: Dora Eiler)

Klemen Prašnikar, Aleksandra Averkijeva, Miha Žerjav, Laura Karcagi zelo uspešno zastopajo naše barve v svetu. V kategoriji ProAm sta ponovno blestela Tadeja Erzin Potočnik in Matej Krajcer.

Sodniška ekipa LjubljanaBall je bila zvezdniška.

Pred našo kamero pa so stopili sodniki Jagoda Batagelj, Barbara Nagode Ambrož, Fredi Novak, Carol MacRaild.

Carol MacRaild in Fredi Novak. (foto: Dora Eiler)

Carol je tudi prva prejemnica posebnega priznanja v spomin nedavno preminule pedagoginje Daniele Škofic Novak.

Režiser in soustanovitelj katalonske skupine La Fura dels Baus Carlos Pedrussa in Darko Brlek.

Letošnji Ljubljana Festival bo poln giba, plesa, akrobacij in baleta. Kaj pripravlja direktor festivala Darko Brlek pa izveste v današnji oddaji. Parada plesa, ker je dan s plesom odličen dan!

Neil Young and the Chrome Hearts: Talkin’ To The Trees

Matej Krajnc — Sat, 28 Jun 2025 10:14:06 +0000

The Other Shoe/Reprise, 2025

Piše: Matej Krajnc

Crazy Horsi so že nekolikanj betežni, pravijo kuloarji, pa je Neil, ki mu, osemdesetletniku, ne manjka energije, spet rekrutiral Promise of the Real, čeprav brez Lukasa Nelsona, je pa namesto njega poklical starega sodruga Spoonerja Oldhama. Rezultat je album, ki je manj jezen kot svojčas Living With War – če je slednji bil kot angažirani časnik, je dotični bolj dnevnik, kot so že ugotavljali denimo tudi v reviji Mojo. Neil kombinira orglično akustiko z rogato elektriko; pesmi so spet popolnoma neposredne, preproste, a ko Neil niza klišeje, to počne z žarom, ne brezoblično kot Springsteen – Neil zna tudi drugače, a ne čuti potrebe, Bruce enostavno ne zmore. Tako lahko pogoltnemo tudi tako spregledljive pesmi, kot je uvodna Family Life – zanj je najbrž najpomembnejša na albumu, za nas pa pretirano patetična, čeprav simpatična … tak je tudi album kot celota – že Dark Mirage denimo zapade v umazan blues tipa “I lost my little girl”, pa vendar je energija osemdesetletnika tolikšna, da ne moremo kaj, da se ne bi nasmehnili in mu sledili do konca, preko sentimentalne Let’s Roll Again in energične Movin’ Ahead do akustične Thankful, ki je točno to, kar insinuira njen naslov. Nežna melodija v slogu Harvest Moon nas popelje v devetdeseta, ko so svet seveda tudi obvladovali norci, le da si še niso upali streljati kozlov takšnih kalibrov. Zdaj je vse dovoljeno, zapadno od Pekosa, ozemlje brez zakonov je zdaj tudi tu, v srcu Evrope, posebej pa tam, kjer živi Neil. Res je lahko hvaležen za to, kar ima – navsezadnje je trdo delal. In mu verjamemo, da je zdaj končno pomirjen s sabo in da ga svet jezi točno toliko, kolikor si dopusti. Talkin’ To The Trees ni vrhunec Neilove poetike, je pa vsekakor dovolj zanimiv, da se bo še znašel na meniju: v dnevih, ko bo vsenaokrog preveč slabih novic.

Nagrada Primorskega dnevnika Županovi Micki

Fri, 27 Jun 2025 10:51:08 +0000

Tudi v letošnji gledališki sezoni je Primorski dnevnik zbral mnenja gledalk in gledalcev, ki so ocenili domače produkcije SSG. Občinstvo je po vsaki ponovitvi, tako v Trstu kot v Gorici, oddalo svoj glas na za to pripravljenih kuponih in tako izbralo najboljšo predstavo sezone. Ravno tako je domače produkcije ocenila notranja žirija novinark in novinarjev oziroma sodelavcev Primorskega dnevnika, ki so obenem tudi abonenti SSG. Tako med tržaškimi gledalci kot med novinarji je letos slavila Županova Micka, komedija Antona Tomaža Linharta v režiji Vita Tauferja.
Nasploh so gledalci pohvalili produkcije SSG večinoma z visokimi ocenami, je povedala novinarka in urednica na Primorskem dnevniku Poljanka Dolhar, ki je včeraj v sklopu predstavitve nove gledališke sezone SSG razkrila rezultate glasovanj.
Pri akciji je letos sodelovalo več kot 450 ocenjevalcev. Gledalci, ki lahko vsaki predstavi dodelijo od 0 do 10 točk, so Županovi Micki namenili srednjo oceno 9,5. Drugouvrščeni Woyzeck je prejel oceno 8,7, na tretje mesto pa se je uvrstila monodrama Tako Bližji (8,4). V Gorici, kjer sicer Županove Micke in predstave Tako bližji niso gledali, je slavilo Življenje v teatru (srednja ocena 8,9). Sledita še produkciji O snegu in ljubezni (8,5) in Woyzeck (7,9).
Žirija novinarjev in sodelavcev Primorskega dnevnika lahko podeli nagrado za predstavo v celoti ali za umetniški presežek posameznikov. »Preprosta in sveža predstava s številčno, solidno igralsko zasedbo je gledalce prijetno razvedrila. Na odru smo videli nekaj primerov prave komedijantske virtuoznosti, dodana vrednost pa sta bili glasba v živo in avtorska glasba Ilije Ote,« je izbiro, da kot najboljšo predstavo nagradijo Županovo Micko, utemeljila Poljanka Dolhar.
V tržaškem muzeju De Henriquez, kjer sta potekala predstavitev nove sezone in nagrajevanje, so izžrebali tudi srečneža, ki sta sodelovala pri ocenjevanju in ki jima zdaj pripada abonma za naslednjo sezono SSG.

Eksperiment, ki traja že trideset let

Fri, 27 Jun 2025 09:30:00 +0000

Ravno v teh dneh mineva 30 let od izida prvenca ene izmed danes najbolj priljubljenih ameriških skupin vseh časov. Leta 1995 je namreč zagledal luč Foo Fighters, prvi plošček novonastalega glasbenega projekta bivšega bobnarja Nirvane Davea Grohla.
Mladi Grohl je bil v prvi polovici devetdesetih vsem znan kot bobnar ameriške grunge skupine Nirvana, ki je bila takrat najbolj popularna zasedba na svetu. Bend sta v drugi polovici osemdesetih ustanovila pevec in kitarist Kurt Cobain ter basist Krist Novoselič. Glasbena kariera skupine je trajala le sedem let. V tem obdobju so izdali tri studijske albume in izbor b-side komadov z naslovom Incesticide.
Leta 1993 je izšel zadnji album In Utero, neke vrste alternativni odgovor na uspeh in zvok prejšnjega Nevermind. Dva meseca po izidu zadnje plošče je skupina posnela akustični nastop v prostorih Sony Studios v New Yorku. Med koncertom sta ob Cobainu, Novoseliču in Grohlu nastopala še kitarist Pat Smear in violončelistka Lori Goldston. MTV je nastop prvič predvajal decembra 1993, album Unplugged in New York pa je zagledal luč skoraj leto kasneje. Cobain izida ene izmed najboljših live plošč vseh časov ni dočakal. Nekaj mesecev prej je namreč v svoji hiši v Seattlu storil samomor.
Po Cobainovi smrti je Nirvana razpadla. Novoselič in Grohl sta padla v depresijo. Mladi bobnar se je začasno preselil na Irsko, da bi tako zbežal pritisku novinarjev ... Nekega dne je srečal štoparja z majčko Nirvane. Peljal ga je domov in se še istega dne odločil, da bo nadaljeval s svojo glasbeno kariero in zato se je tudi vrnil v ZDA. Na zalogi je imel že nekaj komadov, ki jih je posnel pred tem. Poklical je prijatelja in glasbenega producenta Barretta Jonesa, ki mu je pomagal pri snemanju. Skupaj sta iz predala potegnila zaprašene posnetke in jih začela predelovati. Grohl je na tak način pokazal vse svoje izjemne glasbene sposobnosti: ni bil namreč le bobnar, v šestih dneh je posnel vse instrumente in vokal. Novemu glasbenemu projektu je dal ime Foo Fighters, zraven je povabil še tri prijatelje glasbenike, kupil kombi in se odpravil na dva meseca dolgo turnejo po ZDA. Igrali so v manjših klubih, daleč od reflektorjev, pod katerimi v tistem obdobju ni želel biti. Na naslovnici prvenca je fotografija stare pištole – namig na Cobainov samomor? Pesmi so glasbeno raznolike, nekatere bolj akustične in intimne, druge pa jezne, torej pod očitnim vplivom Nirvane in Melvinsev.
»Bil je le eksperiment, ne album,« je nekoč izjavil Grohl. Da, eksperiment, ki se je nato spremenil v uspešno tridesetletno glasbeno kariero!
Foo Fighters
Foo Fighters
Alternativni rok, grunge
Roswell Records, 1995

30. junija bo Ljubljana priča nastanku sveta! Drzna uprizoritev Haydnovega Stvarjenja v izvedbi katalonske skupine La Fura dels Baus!

Barbra Drnač — Thu, 26 Jun 2025 23:23:00 +0000

Konec junija bo Ljubljana priča nastanku sveta – skozi vizualno osupljivo in glasbeno mogočno interpretacijo Haydnovega Stvarjenja.

Eno najveličastnejših del klasične glasbene dediščine bo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma oživela svetovno priznana gledališka skupina La Fura dels Baus, prepoznana tudi po svoji edinstveni metodologiji, ki vključuje aktivno sodelovanje občinstva. Oratorij Stvarjenje Josepha Haydna je eno ključnih del zahodnoevropske glasbene dediščine. Navdih za skladbo je črpal iz Händlovih oratorijev, libreto pa temelji na svetopisemskih besedilih. Delo prikazuje nastanek sveta – od kaosa do svetlobe – ter rojstvo Adama in Eve.

Z izjemno dramatičnostjo in prefinjenim prepletanjem vokalnih in instrumentalnih linij Stvarjenje že od praizvedbe leta 1798 navdušuje občinstva. Na 73. Ljubljana Festivalu bo 30. junija ob 20. uri na odru Gallusove dvorane uprizoritev združila izvirno glasbo z vizualnimi elementi, ki bodo občinstvu omogočili, da Haydnovo Stvarjenje doživi ne le skozi uho, temveč tudi skozi oči in prostor. Režijo podpisuje svetovno priznana katalonska skupina La Fura dels Baus, znana po drznih uprizoritvah, ki prepletajo različne umetniške zvrsti in prestopajo meje klasičnega gledališča. Pod umetniškim vodstvom soustanovitelja skupine Carlusa Padrisse bo Haydnovo Stvarjenje zaživelo kot vizualno spektakularna, interaktivna in tehnološko dovršena uprizoritev.

Režiser Carlus Padrissa

V intervjuju za Festival Ljubljana je Padrissa razkril svojo prvo asociacijo ob poslušanju Haydnove glasbe: ‘Ko sem slišal začetek Stvarjenja, se mi je najprej porodila ideja o velikem poku, ob katerem zbor izgovori besedo ‘svetloba’. Pri tem sem si zamislil eksplozijo svetlobe, ki jo ustvari 35 svetlečih tablic članov zbora skupaj s svetlobo videa na 22-metrskem zaslonu, ki obarva celoten oder.’ Scenografija bo živ organizem predstave – nenehno spreminjajoča se pokrajina, ki jo soustvarja gibanje 35 enometrskih balonov, ki jih držijo člani zbora.

La Fura dels Baus tudi tokrat ne opušča svojega zaščitnega znaka: neposredne interakcije z občinstvom. Padrissa pojasnjuje: ‘Sila helija dvigne pevca v nebo. Zdi se, kot da nam glasba Stvarjenja pomaga premagovati težnost. Vabi nas, da poletimo … Otrok z balonom je srečen otrok – ta iluzija te razveseli, te osreči. In prav ta sreča se med predstavo prenese tudi na občinstvo.’

Čeprav bo uprizoritev prežeta z impresivnimi tehnološkimi elementi in vizualnimi presenečenji, režiser Carlus Padrissa poudarja, da ostaja srce predstave – glasba. ‘Režijska vizija v tej predstavi je zame zelo preprosta, saj menim, da je vedno najpomembnejša glasba. Je namreč tisti del, ki ima prednost, zato moramo zanjo res dobro poskrbeti. Kajti če glasba ne deluje, potem nič nima smisla,’ pravi.

Zato bo glasbeni del temelj celotne izkušnje. Pod taktirko dirigenta Josepa Vicenta bo nastopil Simfonični orkester Avditorija Alicante ADDA, orkester, nominiran za nagrado grammy, v sodelovanju z Zborom Slovenske filharmonije, enim vodilnih vokalnih sestavov v Sloveniji. Vokalni del bodo s tehnično brezhibnostjo in izrazno močjo dopolnili trije mednarodno uveljavljeni solisti – sopranistka Alba Fernández–Cano, tenorist Víctor Sordo in bariton Toni Marsol. Skupaj bodo poskrbeli, da bo Haydnova mojstrovina zaživela v vsem svojem sijaju.

Toni Marsol

Festival Ljubljana ponuja redko priložnost, da eno največjih del klasične glasbe doživite v sodobni, inovativni in vizualno izjemni obliki.

Vstopnice za 73. Ljubljana Festival so na voljo na spletni strani ljubljanafestival.si, pri blagajni Križank, na Petrolovih bencinskih servisih ter drugih Eventimovih prodajnih mestih. Člani Kluba Festivala Ljubljana so upravičeni do 10 odstotkov popusta.

Bruce Springsteen: Tracks II: The Lost Albums

Matej Krajnc — Thu, 26 Jun 2025 22:48:17 +0000

Sony, 2025

Piše: Matej Krajnc

Springsteena – pisca novih pesmi smo bolj ali manj odpisali že pred leti; njegov zadnji studijski album A Letter To You so reševale stare pesmi iz sedemdesetih in osemdesetih. Springsteenovi razvpiti arhivi pa še skrivajo marsikaj zanimivega. Že dolgo so napovedovali nadaljevanje zbirke Tracks – prvi del je izšel leta 1998 in razveselil tako fene kot zbiralce, čeprav so se takoj pojavili očitki, da je zbirka štirih cedejev občutno predraga, sampler pa, ki je izšel naslednje leto, je konkretno razburil fene: nanj je Springsteen uvrstil nekaj pesmi, ki jih ni bilo v prvotni zbirki, s čimer je razjezil kompletiste, saj so zaradi peščice pesmi morali kupiti še sampler. Springsteen je tako na nek način dvakrat prodal Tracks in njegov sloves heroja delavskega razreda je upadel še malce bolj. Ta upad se je začel že v osemdesetih, ko je po zaslugi albuma Born In The USA postal multimilijonar, se nadaljeval v devetdesetih, ko je zapustil New Jersey in si omislil vilo na Beverly Hills, vrhunec dna pa je dosegel saj veste, kdaj: v zloglasnih letih 2021-22. Njegovega delavskega herojstva dandanes ni ostalo nič več, čeprav se nadvse trudi, da bi si povrnil star ugled. Za to je žal že davno prepozno in k temu ne bo več pripomoglo niti njegovo odločno antitrumpovstvo. Navsezadnje to onemogoča njegov status, ki je čisto establišmentski in drugačen niti ne more več biti. Najbolje bi bilo, če bi bil lepo tiho in skušal poiskati izginulo muzo. Ker se ta že dolgo ne oglasi, je objava pričujoče zbirke njegova najbolj posrečena poteza v zadnjih desetih in več letih.

Tracks II je zbirka sedmih albumov, ki so nastali med letoma 1983 in 2018, niso pa kot taki ugledali luči sveta. To se je zgodilo zgolj z nekaterimi fragmenti, nekatere pesmi so v spremenjenih oblikah našle pot na druge albume, izvirniki pa so čakali v arhivu. Denimo Somewhere North Of Nashville, album, ki je nastal na repu Springsteenove zadnje res presežne plošče The Ghost Of Tom Joad (1995), naslovna pesem pa se je pozneje znašla na zlahka pogrešljivem albumu Western Stars (2019). Ali Streets Of Philadelphia Sessions, album s posnetki, ki so znani tudi kot Springsteenov hip hop album, plošča, ki je nastala z ritem mašinami in loopi, ko je Springsteen jezdil visoko na valovih uspeha pesmi Streets Of Philadelphia (1993). Nekaj tega, denimo Secret Garden ali Waiting On The End Of The World, se je znašlo na jedilniku E Street Banda na snemanjih za Greatest Hits. Celote pa niti zagreti feni niso nikoli slišali. Največ gradiva je bilo na voljo s snemanj leta 1983 – to obdobje je bilo izdatno zastopano že v prvi zbirki, v posvečenih krogih pa so že desetletja krožili skoraj vsi posnetki s prve pričujoče plošče v zbirki. Gre za obdobje med Nebrasko in Born In The USA, “temno” Springsteenovo obdobje. Avtorsko se je Nebraski zares približal zgolj še s Tomom Joadom. Na albumu Somewhere North Of Nashville je, zanimivo, porabil dve pesmi iz obdobja Born In The USA – Janey Don’t You Lose Heart in Stand On It, obe sta v udarnejših različicah izšli že v prvi zbirki Tracks. Preostali albumi Faithless (filmska glasba za film, ki ga ni bilo), Inyo (album, ki se giblje med GOTJ in Devils And Dust), Twilight Hours in Perfect World pokrivajo teme od mehiške štimunge preko gospelovskega izročila do preprijemanja “lounge” nastavkov in filmske štimunge, skratka vedno, če čisto vsi že ne kaj več, vsaj zanimivi prijemi, ki bi Springsteenovo avtorsko žilico zagotovo držali na višji ravni, kot so jo nekateri poznejši albumi, ko je po domnevni suši v devetdesetih (mit, ki ga pričujoča zbirka demitizira in uspešno zavrne) začel spet precej pisati, vedno bolj klišejsko in brez občutka za selekcijo pri objavah. Springsteen sam pove, da pričujočih albumov ni izdal iz različnih razlogov, najbolj zato, ker je čutil, da ni pravi čas zanje. Z vsem dolžnim spoštovanjem do njegovih umetniških odločitev je iz priloženega razvidno, kako zelo se je motil. Bolje bi storil, če bi v devetdesetih objavil kaj več in pozneje manj. Iz obdobja po vnovični združitvi E Street Banda med 2000 in 2018 bi z vseh objavljenih plošč glede na njegove standarde iz sedemdesetih in osemdesetih dobili, če izvzamemo Devils And Dust (2005), ki je iz tega obdobja najboljši, en spodoben album. Bilo bi dovolj. To rekši, ne smemo pozabiti, da je album Twilight Hours iz obdobja Western Stars – in tudi Twilight Hours je prežet s klišeji, četudi, se zdi, vsaj nekolikanj manj prazen in na posluh bolj dramatičen. “Welcome to Lonely Town” nam ne zazveni prepričljivo in kot smo tuhtali že ob Western Stars, Springsteen ni ne Jimmy Webb, ne Orbison ne Glen Campbell, še manj pa Tom Waits. Ali Burt Bacharach, ki ga je želel posnemati na obeh ploščah. Morda je bil rojen v ZDA, ni pa bil rojen za bacharachovsko filmografsko ali pop čutenje. Še najmanj za pesmi tipa September Kisses in verze “your lips on mine”. Inyo je tako morda najboljši od teh preostalih – ne bi ga imeli namesto GOTJ, v celoti tudi ne namesto DAD, so pa na njem najboljša avtorska dela v zbirki.

Springsteen je v intervjujih pred izidom obljubil še tretji del zbirke Tracks; nanjo naj ne bi čakali tako dolgo, kot na drugo, povedal pa je tudi, da dejansko obstaja The Holy Grail, namreč t. i. “električna Nebrska”. To je najbrž najbolj dragocen mit, ki se je izkazal za resničnega, četudi je sam avtor to še nedolgo tega zanikal. Morda na Tracks III končno slišimo, kaj bi se izcimilo, če bi Springsteen vsem znano Nebrasko, svoje najboljše in najbolj cenjeno delo, pustil kot demo na tisti kaseti in objavil bendovsko različico. In če Tracks II kljub nekaterim povprečnim poglavjem priporočamo v posluh vsaj z zgodovinskega vidika, če že z avtorskega ne vselej, povejmo ob tem še, da je zbirka silno draga, že različica na cedejih, kaj šele vinilna. A to ne moti padlega heroja, ki še vedno koncertira po 3 ure in se zanj kljub nekaterim zdravstvenim nevšečnostim (navsezadnje jih šteje 75, kar sicer ni res veliko, ni pa več 25 ali 35) zdi, da je neuničljiv. V tej maniri tudi napoveduje prihodnost: poslovilne turneje ne bo.

Novo sezono SSG bodo oblikovale (ne)mirne duše

Thu, 26 Jun 2025 15:00:00 +0000

Kdo so (ne)mirne duše, po katerih je Slovensko stalno gledališče Trst (SSG) poimenovalo novo sezono? Vsi tisti, ki razmišljajo o nemirni sedanjosti in smislu obstoja med izzivi bivanja v kompleksnem svetu z brezmejnim upanjem v dobro, solidarno in vključujočo družbo.
S tem geslom - (ne)mirne duše - direktor in umetniški vodja SSG Danijel Malalan ob napovedi nove gledališke sezone zaključuje svoj mandat. Program abonmajske sezone 2025-2026, s katerim zapušča svoj položaj, je danes predstavil v prostorih Vojnega muzeja za mir Diego de Henriquez ob prisotnosti tržaške podžupanje Serene Tonel in odbornika za kulturo Giorgia Rossija ter predsednika upravnega sveta Slovenskega stalnega gledališča Ivana Jevnikarja. Za glasbeno spremljavo je poskrbel harmonikar Glasbene matice Emil Canciani iz razreda profesorja Fulvia Jurinčiča.
Prva na vrsti bo Goldonijeva kavarna
Gledališko sezono bo odprla Goldonijeva Kavarna v režiji Janusza Kice, ki jo bodo uprizorili v SSG 31. oktobra. Šlo bo za prvo izvedbo v slovenskem jeziku tega Goldonijevega dela, ki s komičnimi prizori prikazuje nemirne duše beneškega trga, kjer se prepletajo zgodbe in usode različnih likov.
Sledila bo 28. novembra dramska priredba slovenske klasike Balada o trobenti in oblaku Cirila Kosmača. Uprizoritev je nastala v sodelovanju z AGRFT in Mini teatrom Ljubljana, za režijo je poskrbel Žiga Hren.
Januarja bo na sporedu tragikomična predstava Na drugi strani, ki bo po delu argentinskega dramatika Ariela Dorfmana nastala v sodelovanju s tržaškim gledališčem La Contrada. Režiserka Marcela Serli postavlja na oder zgodbo, ki vojno in zarisanje meja obravnava iz različnih zornih kotov.
V drugem delu sezone bo na sporedu delo po resnični predlogi Veronika Deseniška Otona Župančiča. Drama v režiji Maruše Kink temelji na zgodovinskih dogodkih o prepovedani ljubezni med Friderikom II. Celjskim in Veroniko Deseniško, ki jo je oče obtožil čarovništva, postavljajo pa jo na oder ravno ob 600-letnici njene obsodbe.
Redno sezono bo maja sklenila predstava Vlak št. 123 v prihodnost, ki je nastala v režiji Jasmin Kovic in v sodelovanju s Kosovelovim domom Sežana ob 120. obletnici rojstva Srečka Kosovela. Gre za preplet njegovih družbeno-kritičnih besedil, glasbe, videoposnetkov in plesa.
Osnovni abonma predstav pa obsega še komedijo Špas teatra Kako se znebiti bodočega moža v režiji Žige Flajnika. Tudi letos bodo abonenti lahko nadgradili osnovni abonma s trojico dramskih, plesnih in glasbenih dogodkov dveh izbirnih abonmajskih sklopov. Otrokom in staršem bo sobotne popoldneve polepšal Družinski abonma, ki v SSG prinaša velike produkcije slovenskih gledališč. Sezono SSG pa bodo podkrepili še številni izvenabonmajski dogodki. Vsi (in vse predstave) so objavljeni na spletni strani SSG. Predvpis abonmaja s popustom je možen do 31. julija. Kot novost je letos na voljo tudi izredna ponudba za nove abonente.
Več v jutrišnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.

Umrl je gledališki in filmski igralec Sergej Ferrari

Thu, 26 Jun 2025 13:09:14 +0000

Iz Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sporočili, da je v sredo umrl dolgoletni gledališki in filmski igralec Sergej Ferrari, poročajo Primorske novice.
Rodil se je leta 1933 v Komnu. Na Primorskem je odigral pomembno vlogo pri oblikovanju gledališkega prostora, saj je bil ob Andreju Jelačinu eden prvih poklicnih igralcev v novogoriškem gledališču, kjer je sodeloval že kot študent. Čeprav je bil redno zaposlen le v določenih obdobjih, je ostal stalni in prepoznaven obraz Primorskega dramskega gledališča več desetletij. V svoji bogati karieri je oblikoval številne nepozabne like – od komičnih do tragičnih, od Shakespearjevih klasikov do sodobnih dramatikov. Posebej se je zapisal z monodramo Centrala, ki jo je tudi sam režiral. Nastopal je tudi v več filmih in televizijskih produkcijah, med drugim v Ljubezni, Na klancu in Šanghaju. Ferrari je bil znan po svoji mediteranski živahnosti, toplini in igralski predanosti. Kot so zapisali v SNG Nova Gorica, ga bodo ohranili v spominu kot vedrega sodelavca, ki je znal vedno nasmejati – na odru in za njim.

Massive Attack v Gorici zadali moralni udarec

Thu, 26 Jun 2025 10:04:00 +0000

Ali je lahko glasbena skupina še aktualna, čeprav je zadnji album izdala leta 2010? Nedvomno! Saj je dobra glasba kakor dobra knjiga. Besedila pesmi pa so v nekaterih primerih celo bolj aktualna danes kot v obdobju, ko so nastala. To velja na primer za nekatere uspešnice britanskega benda Massive Attack, ki velja za izumitelja žanra trip hop in je ena izmed najpomembnejših glasbenih skupin zadnjih tridesetih let.
Nazaj domov s tragično idejo sveta
V torek zvečer so nastopili na obnovljeni ploščadi pri Rdeči Hiši v Gorici. Koncert, ki sta ga omogočila Dežela Furlanija - Julijska krajina in EZTS GO v okviru Evropske prestolnice kulture 2025, je dokazal, da skupina ni slučajno v svetovnem vrhu. Sicer se je marsikdo domov vrnil z idejo sveta, ki je še bolj tragična od tiste, ki jo je morda imel pred njim. Goriški nastop Massive Attack ni bil zgolj glasbeni dogodek, bila je manifestacija s palestinskimi zastavami, ki se začenja z videoposnetkom humanitarne organizacije Zdravniki brez meja.
Nekatere pesmi, kot so Futureproof, Unfinished Sympathy, Angel, Rockwrock in Teardrop (slednjo je vrhunsko zapela Liz Fraser) so bile pravi moralni, skoraj fizični udarec. Čutiš se krivega, ker ti ne uspe preprečiti vsega gorja, ki se dogaja v svetu.
Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku

Preplet palestinskih in izraelskih življenj

Thu, 26 Jun 2025 09:30:13 +0000

Prejemnik nagrade za najboljši scenarij na lanskem beneškem festivalu, film Happy Holidays palestinskega režiserja Scandorja Coptija, prihaja tudi v italijanske filmske dvorane.
Dogajanje je postavljeno v izraelsko mesto Hajfo, kjer živi in dela Rami, Arabec, zaljubljen v Shirley, lepo judovsko dekle, ki je pred nedavnim izvedela, da je noseča. Prav ta novica uspe spraviti na kocko njuno prihodnost, saj nobena od njunih družin ne bi nikoli sprejela nosečnosti pred poroko in tudi Rami ni povsem pripravljen na nepričakovano očetovstvo. Sploh pa je Coptijev film dobro spletena zgodba vrste palestinskih in izraelskih življenj, ki se odmikajo od ustaljenih in pričakovanih kalupov. Ramijeva sestra Frida je vpletena v avtomobilsko nesrečo. Njeni starši, ki preživljajo hudo ekonomsko krizo, si želijo, da bi jim odškodnina rešila marsikatero težavo, Frida pa dobro ve, da bi pri tem lahko izvedeli za njeno zamolčano resnico, ki bi jih še bolj prizadela.
Tudi starši noseče Shirley pa ne pomagajo pri poenostavljanju že itak zapletene situacije. Od mlajše hčerke Miri namreč zahtevajo, da se prijavi v izraelsko vojsko ...
Dober film, ki v danem zgodovinskem trenutku zelo dobro opisuje stvarnost v Palestini in Izraelu s tem, da pripoveduje o vsakdanjih zgodbah malih ljudi, je petdesetletni palestinski režiser z izraelskim državljanstvom snemal celih pet let. Že od začetka si je zadal cilj, da bodo v celovečercu nastopili neprofesionalni igralci, kar seveda deluje še bolj realistično in omogoči gledalcu, da se še bolj približa pravemu življenju na tistem delu sveta, o katerem v zadnjih mesecih zelo veliko beremo in govorimo, mogoče pa ga premalo razumemo.
Prav to prepričanje je prisililo že priznanega in tudi v Cannesu že nagrajenega režiserja Scandara Coptija, da se loti vrste prepletenih zgodb, ki bi nam pobliže prikazale zapleteno realnost. Ko pa se je posvetil svoji novi filmski pripovedi, si kljub vsemu ni predstavljal, da bo najhujša resnica spet prevladala nad fantazijo ...

ZARJA TRČEK – JAN V MUZEJU

Marija Švajncer — Thu, 26 Jun 2025 07:14:57 +0000

ZARJA TRČEK – JAN V MUZEJU

Zarja Trček, magistrica poučevanja na razredni stopnji, je v samozaložbi izdala knjigo Jan v muzeju (2025). Avtorica, ki je v preteklosti izdala kar nekaj knjig pri Kulturnem centru Maribor, je poučno slikanico tudi sama ilustrirala. Novo delo je nastalo iz želje, da bi otrokom približala pomen in dejavnost muzejev.

Zarja Trček je bila rojena v Mariboru, mestu ob Dravi, v katerem je preživela otroška leta. Družina se je najprej preselila v Ljubljano, zatem v Volčji potok in nazadnje Logatec. Vrsto let je opravljala delo razredne učiteljice in pri tem pripisovala poglavitno pozornost izobraževanju, vzgoji, spodbujanju kritičnega mišljenja, ekološki ozaveščenosti, humanizmu, strpnosti in spreminjanju sveta na bolje. V zadnjem času je zaposlena pri organiziranju dejavnosti šole v naravi.

V knjigi Jan v muzeju otroke prijazno in v literarnem slogu vabi, da obiščejo muzej in si razširijo svojo vednost o ohranjanju in varovanju kulturne dediščine. Popelje jih v svet preteklosti, starin, legend in dogodivščin. Seznani jih z namenom muzeja in pojasni tudi etimološki pomen besede. Beseda muzej izvira iz starogrškega izraza mouseion in pomeni kraj ali tempelj, posvečen muzam. Zarja Trček predstavi različne muzeje – od narodnega, mestnega, pokrajinskega, arheološkega do vojnega, naravoslovnega, šolskega, umetniškega (galerije), etnografskega, znanstvenega, muzeja premogovništva in solinarstva, športa, virtualnega muzeja in muzeja na prostem.

Otroci izvedo, kako poteka delo v muzeju in kateri so tisti poklici, ki so primerni za opravljanje nalog, da vse teče tako, kot je treba. Avtorica opiše notranjost muzeja, opozori pa tudi na to, kako se morajo v njem obiskovalke in obiskovalci obnašati, pa naj gre za mlade ali nekoliko starejše, ne nazadnje tudi odrasle.

Na koncu bralkam in bralcem zastavi skrbno in domiselno sestavljena didaktična vprašanja, ki pomenijo obnovo vednosti in tudi oseben odnos do muzeja, na primer opis občutkov ob obisku muzeja in morebitne želje, povezane z novimi informacijami. Zarja Trček otrokom zastavi tudi duhovite uganke, na primer, kje bi lahko našli zaklad, ki ni skrit pod zemljo, kje bi lahko slišali tišino, ki priča o preteklih dogodkih, kje bi se jim posrečilo najti časovni stroj, ki jih popelje v preteklost brez premikanja. Nekatere ugotovitve morajo otroci dopolniti in si s tem osvežiti spomin, česa se je bilo v knjigi Jan v muzeju mogočenaučiti. Dodana je še prikupna pesmica o čarobnosti in poučnosti muzeja.

Knjiga je opremljena z duhovitimi in likovno prepričljivimi avtoričinimi ilustracijami. Zagotovo bo pritegnila otroško radovednost, kot didaktično in poučno dopolnilo pa bo v pomoč tudi učiteljicam in učiteljem v devetletki ter vzgojiteljicam v otroškem vrtcu.

Marija Švajncer

Katja Stajnko – Krožišča avtizma

Marija Švajncer — Thu, 26 Jun 2025 06:38:55 +0000

BITI DRUGAČEN

Katja Stajnko – Krožišča avtizma

Katja Stajnko je pri Založbi knjig Kulturnega centra Maribor v zbirki Sprejeto objavila svoj knjižni prvenec, roman z naslovom Krožišča avtizma (2025). Grafično zasnovo je pripravil Peter Dobaj, oblikovanja in preloma se je lotil Jakec Herženjak, sliko na naslovnici pa je narisal Jan Stajnko, avtistični deček in glavna oseba v tej knjigi.

Katja Stajnko, po poklicu učiteljica razrednega pouka, si je že od nekdaj želela napisati knjigo, morda pesniško zbirko, roman ali kaj podobnega. Pisanje ji je šlo dobro od rok, ni pa mogla predvidevati, da bo svojo prvo knjigo napisala o veliki življenjski preizkušnji, dejstvom, da se ji je v zakonu rodil drugačen otrok, otrok s posebnimi potrebami, tako rekoč nekdo, ki živi v svojem svetu. Postala je mama otroka z avtizmom. Knjiga Krožišča avtizma ni strokovno delo, temveč je roman, v katerem se nad opisovanjem otrokovega razvoja lahko zamislijo tudi drugi starši in si pridobijo novo vednost. Avtorica je prebrala veliko knjig o tej duševni motnji in v njih izvedela, da ta prizadene možgane pri procesiranju informacij in razvojnem sindromu ter se kaže kot težava v sporazumevanju, socialni interakciji in kognitivnih funkcijah, toda čisto nekaj drugega je njeno osebno doživljanje otrokovega odzivanja na okolico, sprememb, presenečenj in nepričakovanih izbruhov togote.

Katja Stajnko – Krožišča avtizma, Založba knjig Kulturni center Maribor, zbirka Sprejeto 068, število strani 76, leto izida 2025

Tisto, kaj je v knjigi najbolj očitno, je avtoričina osebna stiska. Na vso moč si prizadeva, da bi svojega drugorojenca sprejela takšnega, kakršen je, mu pomagala pri vsakodnevnem dogajanju, ga vpeljala v skupine, mu olajšala trenutke, ko naleti na ovire, in sprejemala njegovo drugačnost. Vedno znova pa se ji primeri, da ji pri vsem tem nikakor ni lahko; priznava svojo nemoč, stisko, utrujenost in obup. Želi si, da bi sin napredoval in se prilagajal zunanjemu svetu, toda njegovo ravnanje je polno presenečenj in obratov ter zato zahteva neprestano pripravljenost na nenavadne odzive. Skrbi jo, kako na to gleda okolica, pred novimi dogodki je v stresu, zaskrbljena in prestrašena. Kako bo tokrat? Se bo sin spet močno vznemiril, ker bo naletel na kaj nepredvidenega in drugačnega, kot je navajen? Avtistični otroci v svojem življenju potrebujejo ustaljen red, neprestano ponavljanje ter eno in isto dogajanje. Imajo svojo življenjsko logiko in v marsičem ostajajo skrivnostni. Vsega ni mogoče predvidevati vnaprej.

Katja Stajnko je samokritična oseba. Prizadeva si, da bi ravnala kar se da premišljeno, toda marsikaj se ji ne posreči tako, kot si je zamislila in načrtovala. Sinu bi rada olajšala vstopanje v življenje, vendar se vse prepogosto to res ne da. Kot vzorna učiteljica in tudi kar precej stroga mati (priznava, da je bila takšna do prvorojenca) bi rada, da bi bilo vse na pravem mestu, sin pa pogosto ravna, kot v tistem trenutku od njega ne pričakuje. Skrbi jo, da morda v svoji vzgojni vnemi pretirava, na koncu pa se vpraša, ali bo s tem iskrenim izpovedovanjem sinu morda celo škodovala. Knjiga je izpoved odgovorne matere, ki ji je veliko do tega, da bi otroku pokazala pravo pot. Pri tem se kdaj pa kdaj poraja dilema, ali bi se družina morala prilagajati avtističnemu otroku ali pa se bo deček prilagodil materi, očetu in najstniškemu bratu, seveda pa tudi otrokom, vzgojiteljici v vrtcu ter glasbeni in plesni skupini. Pogosto je težko najti srednjo pot. Kdor tega ne doživlja sam, je lahko nadvse učen, vseveden in pokroviteljski, če pa bi se znašel v takšnem položaju, bi po vsej verjetnosti obtičal na križpotju.

Katja Stajnko – Krožišča avtizma, Založba knjig Kulturni center Maribor, zbirka Sprejeto 068, število strani 76, leto izida 2025

Avtorica pogosto obsoja samo sebe in svoje dvome, v nasprotju s tem pa možu priznava, da se mu vzgoja in sobivanje s sinom kar dobro posrečita. Vse jemlje nekako samoumevno in mirno ter z razumevanjem sprejema otrokovo drugačnost, strpen je, potrpežljiv in ljubeč. Spomni se, da je bil svojemu sinu kot otrok celo nekoliko podoben. Ni iskal družbe drugih otrok, rad se je igral sam in se znal kratkočasiti z vsem mogočim. Pisateljica priznava, da s svojo notranjo napetostjo in strahom, da se bo zgodilo kaj slabega, vpliva na sina in morda se prav zaradi tega zgodi, da se odziva natanko tako, kot si tega nikakor ne želi. Pomembno je, da njen otrok ni čustveno hladen in odmaknjen. Ko se mama odene v novo oblačilo, ji pove, kako je lepa. Govori o tem, da se morajo imeti radi, miri jih, kadar izbruhne prepir. Včasih je vse skupaj preprosto in zagotovo obstaja upanje, da se bo marsikaj izteklo znosno, če že ne srečno.

Katja Stajnko se v romanu ukvarja s preteklostjo in bližnjo prihodnostjo, premisleka o daljni otrokovi prihodnosti se izogiba. Piše o prvih spoznanjih o otrokovi drugačnosti, letih, ko še sploh ni spregovoril, čeprav je bil že čas, ko bi moral izrekati prve besede. Obudi spomin, kako so jo drugi ljudje opozarjali na njegovo neprimerno obnašanje. Grebe po sebi. Rada bi bila popolna mati, želi si urejeno družino, toda življenje velikokrat poteka nepredvidljivo in po svoje. Pomembno je, da v svojem prizadevanju vztraja in išče najboljše rešitve. Ob otroku spreminja samo sebe, sin je tudi njen učitelj. »Ta knjiga je dokaz, da si ti moj učitelj. Moj voditelj. Moja lekcija. Ti si spremenil moje življenje in ti skrbiš, da se spreminja moj način razmišljanja. Da dozorevam.« (str. 72)

Avtor spremne besede Vanč Kosi pravi, da je pisanje v knjigi tako tekoče in berljivo, da se je mimogrede mogoče poistovetiti s starši in se vživeti v problematiko. Zgodbo družine Katje Stanjko občuti kot hvalnico potrpežljivosti, prijaznosti, strpnosti, medsebojnega sodelovanja in poguma, predvsem pa vztrajnosti.

Marija Švajncer

Na festivalu Zlati lev v Umagu tudi Gledališče Koper

Wed, 25 Jun 2025 15:14:49 +0000

V Umagu poteka 26. mednarodni festival komornega gledališča Zlati lev, na katerega so organizatorji uvrstili tudi predstavi iz Slovenije. Udeležujeta se ga Via negativa iz Ljubljane in Gledališče Koper. V letošnji izdaji, naslovljeni Igra steklenih biserov, se festival posveča tematiki nasilja. S podelitvijo nagrad se bo zaključil v nedeljo.
Kot so sporočili s festivala, ki ga umetniško vodi njegov ustanovitelj Damir Zlatar Frey, letos obravnavajo eno najbolj pomembnih in občutljivih tem današnjega časa - nasilje v družini, družbi, ljubezni in poslovnem okolju. »Gledališče s svojim umetniškim jezikom odpira prostor za razmislek in dialog o odgovornosti posameznika in družbe,« so zapisali.
Gledališče Koper bo uprizorilo predstavo Indijc hoče u Bronx Israela Horovitza v režiji Renate Vidič. Predstava se dogaja v New Yorku pozno ponoči in tematizira nasilje nad tujcem. V njej nastopajo Igor Štamulak, Blaž Popovski in Mak Tepšić.
Festival Zlati lev se je v 25 letih uveljavil kot vsakoletni gledališki dogodek na severu Istre. Organizatorji izbirajo predstave iz Hrvaške, Slovenije in Italije, pa tudi iz drugih kulturnih okolij v Evropi ter spodbujajo gledališko umetnost ob meji.

Tartinijev trg simbolično povezal občine slovenske Istre

AP — Wed, 25 Jun 2025 12:03:58 +0000

V Piranu je sinoči potekala osrednja istrska slovesnost ob dnevu državnosti, ki so jo skupaj pripravile občine Piran, Izola, Ankaran in Mestna občina Koper. Slovesnost, ki jo je vodila Lorella Flego, je bila prežeta s ponosom, iskrenimi nagovori in vrhunskim glasbenim programom. Prireditve se je udeležil tudi podžupan Mestne občine Koper Janez Starman.

Zbrane sta najprej nagovorila župan občine Piran Andrej Korenika in slavnostni govornik, nekdanji predsednik Vlade RS, dr. Miro Cerar. Oba sta v svojih govorih izpostavila pomen državnosti, demokracije, sodelovanja in odgovornosti, ki jo imamo kot državljani pri soustvarjanju boljše prihodnosti.

»Slovenija ni bila podarjena – izborili smo si jo sami. In sami smo jo iz nekdanje republike ustvarili v suvereno, demokratično in uspešno evropsko državo. Verjamem, da imamo Slovenijo radi vsi, vsak na svoj način,« je v svojem govoru izpostavil Korenika.

»Če ima dvomilijonski narod svojo lastno državo in prek nje enakopravno nastopa na evropskem in svetovnem odru, je to izjemen dosežek. Naš izziv je, da v teh zahtevnih časih ponovno poiščemo skupne cilje in dvignemo kulturo dialoga, sodelovanja in strpnosti,« jev slavnostnem govoru povedal Cerar.

Pester program prireditve

Slavnostnim nagovorom je sledil glasbeni večer z naslovom »Glasbeno popotovanje po zmagovalnih melodijah«, ki je z odra prinesel več kot uro nepozabnih melodij. Nastopili so priznani slovenski glasbeniki: Lea Sirk, Gregor Ravnik, Anika Horvat, Elda Viler, Ana Dežman, Lara Baruca, Rudi Bučar, Slavko Ivančić, ob spremljavi Big Band Orkestra RTV Slovenija pod vodstvom Patrika Grebla.

Večer se je zaključil s spektakularnim vodno-ognjenim šovom v mandraču, prvim te vrste v Sloveniji, ki je simbolično združil elemente ognja, vode, svetlobe in glasbe v enoten izraz povezanosti in slavja.

Foto: Jakob Bužan

The post Tartinijev trg simbolično povezal občine slovenske Istre appeared first on e-Kopercapodistria.

Potovanje v Reims se globoko vtisne v spomin

Wed, 25 Jun 2025 09:35:00 +0000

Zgodba Rossinijevega Viaggio a Reims je res neverjeten splet naključij, ki opero povezujejo z današnjim časom ter jo umeščajo v središče dogodkov Evropske prestolnice kulture GO! 2025. Italijanski mojster, ki se je takrat že dokončno preselil v Pariz, jo je skomponiral ob kronanju Karla X. iz dinastije Burbonov. Gre za kralja, ki se je po julijski revoluciji leta 1830 odpovedal prestolu, odšel v izgnanstvo ter umrl v Gorici leta 1836, kjer je tudi pokopan v samostanu na Kostanjevici. Krstna uprizoritev je bila v Theatre-Italien 19. junija 1825, natančno dvesto let pred goriško premiero.
Pisana in posrečena zasedba
Koprodukcija med SNG Opera in balet Ljubljana ter Piccolo Opera Festival je na Trgu Evrope/Transalpina v Goricah združila res pisano druščino, saj so pevci zastopali najrazličnejše države, od Italije, Slovenije, Španije in Gruzije vse do Kazahstana in Konga. Med njimi je bilo več takih, ki se lahko ponašajo z zmagami na mednarodnih tekmovanjih in sodelovanjih na pomembnih festivalih,.
Dogodek se bo v praznovanja GO! 2025 nedvomno vpisal z zlatimi črkami ter se globoko vtisnil v spomin gledalcev, ki so na obeh predstavah napolnili široko ploščad ter z dolgimi aplavzi nagradili vse poustvarjalce.
Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku